19/11/2026
sentjur.net

V spomin Ivani Podgajski – učiteljici, literarni ustvarjalki in srčni Šentjurčanki

Šentjur, 3. november 2026 – Na šentjurskem pokopališču smo se 3. novembra 2026 poslovili od drage mame, babice, prababice, sestre, tete, prijateljice, spoštovane gospe in upokojene učiteljice Ivane Podgajski. Z njenim odhodom je nastala velika praznina. Spomini nanjo, na skupne trenutke in vesele dogodke nam bodo v tolažbo ter bodo omilili bolečino ob njenem odhodu v večnost.

Po vojni, leta 1946, je začela šolanje na šentjurski šoli. Nato je obiskovala celjsko učiteljišče. S Podružnične šole Prevorje je na OŠ Šentjur prišla v šolskem letu 1964/65.

Že dolgo pokojna učiteljica Vera Rozman ji je kot svoji učenki in igralki privzgojila veselje do gledališke dejavnosti, s katero se je pozneje, ko je bila zaposlena kot učiteljica na OŠ Franja Malgaja, ukvarjala vrsto let. Sprva so bile to razredne proslave ob 8. marcu in koncu šolskega leta, nato pa gledališke predstave, gostovanja na drugih šolah, humoristični nastopi, za katere je besedila napisala sama, nastopi v delovnih organizacijah, pogosto tudi v takratnem motelu, krajše proslave pri grobu nadporočnika Franja Malgaja, nastopi ob sprejemu Malgajevih borcev in še bi se kaj našlo. Vedno je bila hvaležna svojim mladim prijateljem, članom gledališkega krožka, za njihov trud.

Vse to je sodilo v okvir njene obšolske oziroma zunajšolske dejavnosti, ki je vrsto let spremljala njeno redno šolsko delo. Za svoje delo je leta 2008 prejela najvišje priznanje Mestne skupnosti Šentjur – kipec svetega Jurija. Nanj je bila zelo ponosna.

Z veseljem je pisala kratke ljubezenske zgodbe in zgodbe iz vsakdanjega življenja. Ljubezenske zgodbe so nekaj časa izhajale tudi v zabavni reviji Antena. Veselila se je vsake objave v reviji. V lokalnem časopisu Šentjurčan so skoraj redno izhajale njene zgodbe, večinoma v nadaljevanjih, ki so jih bralci lepo sprejeli. Med njimi so bile: Soba št. 3, Svetlomoder šal, Danetova roža, Eva in Adam, Kita pšeničnih las, Prodajalec čevljev, Šopek rumenih vrtnic, Urška, Zapeljivec Filip, Jurač, Kata in Zlata, Frenkov hrib, Sarin menih, Ljubezen v škornjih, Ločenka, Novomašnik, Mošnjiček srebrnikov, Nikoli napisana zgodba in Devica Marija. Zagotovo jih je bilo še nekaj …

Vesela je bila vsakokratne potrditve glavnih in odgovornih urednic lokalnega časopisa Šentjurčan – najprej gospe Marjane Novak, nato gospe Andreje Kovačević in sedanje urednice, gospe Tjaše Ferlež –, da lahko pošlje nadaljevanje zgodbe ali povsem novo zgodbo. Nikoli ji niso rekli, da zanjo v Šentjurčanu ni prostora. Komaj je čakala njegov izid in nato natančno preverila, ali je zapisano tako, kot je poslala.

Pri literarnem ustvarjanju se je posebej posvetila zgodbam z naslovom Ko smo bili še otroci, v katerih je opisovala svojo mladost in družino Kincl, iz katere je izhajala.

Na spletni strani pogrebnega zavoda je Tadeja Pfeifer zapisala: »Osebno sem gospo Ivano Podgajski zelo dobro poznala. Vsakič je v moje življenje prinesla nasmeh, najlepšo pohvalo in dobro voljo. Verjamem, da bo tudi daleč za puhastimi oblaki in mavrico napisala tisoče zgodb in podelila najlepše nasmehe.«

Jožica Lenič je s svojimi, kot vedno izbranimi besedami, v žalno knjigo zapisala: »Draga moja zlata prijateljica, hvala ti za vse dni tvojega življenja, ki sva jih skupaj preživeli, se smejali in tudi jokali. V molitvi sva še vedno skupaj. Počivaj v miru.«

Filipina Horvat je dodala: »Cajci, zaman bom čakala na tvoj klic. Tvoj telefon je za vedno utihnil.«

Olgica Krampl pa je sklenila: »Naj ti bodo široko odprta nebeška vrata.«

Zakaj

Jutranja zarja bila je
prebujanje tvoje.
S soncem jutranjim delati si začela
in ustvarjati.

Takrat zbrala si misli svoje:
o pisanju, pogovorih in znanju.
Bila si vesela in velikodušna.
Bila si tolažba in avtoriteta.

Imela si poseben pomen duhovni.
Označeval je energijo tvojo,
tvojo čutnost, pozornost, glasbo,
tvoje prisrčno petje,
ljubezen in tudi žalost.

Vrata v dom tvoj bila so
vedno prehodna.
Prestopiti prag ta,
bil je dogodek doživetja.

Bili so pogovori odkriti
o življenju, poeziji
in kulturi.
Takrat čas ni bil več pomemben.

Bila si razum poosebljen.
Bila si junakinja
življenja svojega,
ki te je gnalo vedno naprej.

Nenadoma pa je sonce
zašlo v zaton.

Do globin
podzavesti tvoje.

Pomenilo je prehod iz
enega v drugo stanje.
Tvoja duša je našla takrat
obdobje slovesa.

Vzpenjala se je med
zvezde zlate,
v višave,
skozi odprta vrata
božjega kraljestva.

Vedno znova zaboli srce
ob prehitrem odhodu tvojem.

Zakaj?!

V slovo – Olgica Krampl


V naši stari hiši smo bili stanovalci zelo povezani in imeli smo se lepo. Zadnja leta je bila še posebej srečna, saj je postala prababica Tinetu in Mihcu. Neizmerno smo ji hvaležni za vse, kar je storila za nas. Bili smo ji najdražji in bila je ponosna na nas, tako kot smo bili tudi mi nanjo.

Kot učiteljica je bila uspešna, vestna in marljiva ter je ljubila svoj poklic. Bila je stroga, a pravična. Nekdanji učenci so jo na cesti vedno pozdravili in ji namenili nekaj prijaznih besed, česar je bila zelo vesela. Nekateri so jo obiskovali tudi na domu, z drugimi pa je ostala v stiku po telefonu in z njimi rada poklepetala. Posebej pri srcu ji je bila Mira Močnik, s katero sta si občasno s pogovori polepšali dan. Nekdanji učenci se še danes radi spominjajo sprehodov po bližnji okolici šole in petja v razredu. Tisti, ki so obiskovali njen gledališki krožek, pa se z nasmehom spominjajo tudi tekanja po mrzlem kulturnem domu in veselja ob nastopanju na odru.

Ni imela širokega kroga prijateljev in po upokojitvi ni rada hodila naokoli, saj je bila najraje doma. Dovolj ji je bila družba domačih, brata Francija Pubija, svakinje Romane in njune družine. Njene prijateljice Kristina, Olgica, Jožica, Filipina, Marinka in Martina so bile z njo tesno povezane, vsaka na svoj način.

Poleg učiteljevanja ji je bilo v veliko veselje tudi gradbeništvo. To je zajemalo najrazličnejša popravila rojstne hiše, pa tudi dozidavanje in različne izboljšave.

Vsako drevo
nekje požene korenine.
Zacveti,
sadove obrodi.
Vsak človek
nekje požene korenine,
tam je njegov dom –
ljubezen, ki ne mine.

Pred letom 1945 so imeli njeni stari starši, Franc in Frančiška Kincl, gostilno. Ponosna je bila na rojstno hišo in svoje prednike, na starša – mamo Ivanko, rojeno Lesjak, in očeta Francija Čačija. Velikokrat ju je omenjala v svojih zgodbah. Hišo je venomer obnavljala, popravljala in negovala. Večkrat je poudarila, da so v njenih debelih kamnitih zidovih vraščene korenine prednikov in pete generacije.

Kako lepo je bilo slišati, ko je dejala: »V debele zidove so tkane tanke zlate nitke zgodb, rojstev, ljubezni, porok, sreče, solza, tudi sovraštva, bolezni in smrti. To je življenje, ki ga živimo ljudje, eni z več, drugi z manj božje naklonjenosti.«

V hiši za vrati spodnje vežice visi ozko, staro ogledalo. S svojim občutkom za lepo besedo ga je opisala takole: »Kaj vse bi nam povedalo, če bi znalo govoriti. Prav gotovo pa njegov motni sij v temnih nočeh dobrim duhovom, ki stopicajo med debelimi zidovi naše hiše, šepeta čudovite zgodbe, ki jih mi, navadni smrtniki, ne slišimo in ne razumemo. Morda je še najbolje tako, saj vsaka stara hiša varuje v sebi zlati prah nikoli razpihanih zgodb, ki so njeno največje bogastvo, nikoli prebran roman.«

Prednike svoje družine je zelo spoštovala in cenila. Na koncu zadnje zgodbe Ko smo bili še otroci je zapisala:

Ne pozabimo,
da drug ob drugem
smo živeli mnogo let.
To bila je milost,
dana od življenja in narave,
a prišel je čas,
ko zapustili ste ta svet.
Vsako slovo je težko,
vsako slovo boli,
naj nas tolaži misel,
da nekoč zopet se
snidemo nad zvezdami.

V začetku leta 2026 je mama začela vidno pešati. Njeno zdravstveno stanje se je slabšalo. Zadnjih devet mesecev je preživela v Domu starejših Šmarje pri Jelšah.

Svojci smo neizmerno hvaležni celotnemu osebju doma za vse, kar so storili zanjo. S toplino v srcu se bomo spominjali socialne delavke Carmen Crevar, ki je prijazno sprejela mamo in nas, njene domače, tako da je bil že prvi stik z domom prijeten. Vedno nam je z veseljem svetovala pri urejanju dokumentacije in uveljavljanju pravic.

V tretjem nadstropju doma ji je vso potrebno pomoč nudilo strokovno in drugo osebje skupaj s Suzano Nežmah, dipl. med. sestro. Nanjo smo se lahko obrnili kadar koli in skupaj z njo pretehtali odločitve glede maminega zdravstvenega stanja. Bili smo pomirjeni, saj smo vedeli, da je mama v dobrih rokah. Skrb vsega osebja v tretjem nadstropju je bila izjemno srčna in predana. Iskrena hvala vsem v domu.

Tiho nas je zapustila. Odšla je tja, kjer ni bolečine, kjer ni vrnitve, kjer so njeni predniki in bližnji že doma – k miru in večnemu pokoju.

Pogrešali jo bomo.

(Hči Vesna Cerkvenik z družino)


Ob slovesu od Ivane Podgajski svojcem izrekamo iskreno sožalje. Tudi v uredništvu lokalnega časopisa Šentjurčan jo bomo zelo pogrešali. Bila je naša zvesta bralka in podpornica že od samih začetkov, s svojimi zgodbami, spodbudnimi besedami in iskrenimi mislimi pa je soustvarjala tudi zgodbo našega časopisa. Znala nas je nasmejati, pobožati z lepo besedo, pa tudi dobronamerno opozoriti, kadar je bilo to potrebno. V spominu nam bodo ostali njena srčnost, ustvarjalnost in predvsem spoštovanje do ljudi, ki ga je tako iskreno izkazovala in širila med nami. Hvaležni smo, da smo jo poznali.

Draga naša Ivankica, tako sem Vas vedno nagovarjala in tako Vas bom ohranila v svojem spominu – kot človeka s toplino v glasu, iskrenostjo v besedah in velikim srcem. Pogrešali bomo Vaš glas, Vašo pozornost in tisto posebno toplino, s katero ste nam znali polepšati še tako naporen dan. Nekateri ljudje namreč ne ostanejo v spominu le zaradi tega, kar so ustvarili, temveč predvsem zaradi občutka, ki so ga pustili v nas. Vi ste v nas pustili veliko. In za to Vam bomo vedno hvaležni.

(Tjaša Ferlež s sodelavci lokalnega časopisa Šentjurčan)

Sorodne novice

V spomin Radu Frecetu

Jure Godler

V spomin Majdi Rezec (1962-2021)

Jure Godler

V spomin: Marko Drač (17. 4. 1972 – 23. 1. 2021)

Jure Godler

V spomin: Ludvik Mastnak (1941–2020)

Jure Godler

V spomin: Jože Mastnak Marjan (1950-2017)

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več