Se lahko bralcem sentjur.neta na kratko se predstavite?
No, to vprašanje mi je delalo največ preglavic. Kdo sem? V prvi vrsti se bom vselej opisala kot mama treh otrok. Očitno mi to največ pomeni. Trenutno sem zaposlena kot vodja kliničnih projektov pri mednarodni organizaciji, ki nudi podporo pri izvajanju kliničnih študij v posameznih državah. Še malo, pa bom dosegla drugo polnoletnost in se srečala z Abrahamom. A v duši bom verjetno vselej ostala otrok, tista mačka, ki ji bo radovednost odnesla vseh devet življenj. Po izobrazbi sem dipl.ing. živilske tehnologije in mag. biokemije in molekularne biologije. V življenju sem počela marsikaj: delo v restavraciji s hitro prehrano, učiteljica, mlada raziskovalka, vodja projektne pisarne v zdravstveni ustanovi … Na intervjuju za trenutno zaposlitev so mi zastavili vprašanje, zakaj želim delati v svetu kliničnih študij? Odgovor jih je prenetil in nasmejal: ker obožujem uganke in razreševanje problemov. Verjetno je moj alter ego Sherlock Holmes.
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
Večino svojega otroštva sem pravzaprav preživela v družbi otrok iz stolpnice, preden smo se preselili v Šentjur. Gumitvist, kipi, frnikole, kolesarjenje s Petrička, ime-priimek-mesto, kadar je deževalo, to je bilo moje otroštvo. In knjige. Ogromno knjig. Sposodila sem si tudi po 30 knjig in slikanic naenkrat, in jih še isti dan vrnila, da bi si sposodila nove. Pa me je knjižničarka poslala domov, da to ne gre v istem dnevu in da se moram vrniti naslednji dan.
Lumparijo? Težko. Sem bila ves čas pridna in tiha punca. Razen, če me je kdo sprovociral, da česa ne zmorem. To me je vselej spravilo v višjo prestavo in sem nato naredila tudi kakšno neumnost. Na primer odšla peš iz Šentjurja v Brežice sredi noči, brez primerne obutve, brez prigrizkov, pijače ali vsaj denarja in brez občutka za orientacijo ali vsaj zemljevida (google maps še ni obstajal). Na cilj sem prišla z ogromnim žuljem in pomočjo dobrih ljudi ob poti. Slovenci smo fajn in radi pomagamo.
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
Najmanj sem marala fiziko, čeprav mi ni povročala preglavic, kadar sem se spravila k zvezku. Brez posebnega razloga. Še posebej, ker sem res oboževala vse naravoslovne predmete. Matematika s svojimi zapletenimi ugankami je bila zame poseben užitek. Ampak daleč najljubši predmet pa mi je bila vselej kemija, za katero me je navdušil učitelj v osnovni šoli, g. Kmecl.
Ste mamica mlade umetnice Špele Jezovšek in tista, ki je organizacijsko vedno v ozadju, skrita očem. Dobite primerno zahvalo za vaše delo?
Nekateri ljudje navdušujejo na odru, nekateri za njim. Glavno je, da vsak od nas najde in počne tisto, kar ga osrečuje. In jaz sem srečna, če lahko pomagam svojim otrokom, da uresničijo svoje sanje. Sami jih uresničujejo. In vsi trije so deležni moje podpore. Špela je le bolj ‘na očeh’, ker jo njene sanje peljejo v to smer. Primem, kjer zmanjka rok, in sem tu, ko se veselimo zmag in da obrišem solze, kadar gugalnica zaniha v drugo smer. Uspehi bodo prišli in šli. Veliko preizkušenj jih še čaka. A na koncu dneva so moji otroci dobri, prijazni, sočutni, in nežni ljudje. In jaz sem srečna.
Kateri dopust vam je ostal v najlepšem spominu? Kaj ste tam doživeli?
V bistvu bi težko izolirala enega. Na vsakem se je zgodilo kaj, kar mi je ostalo v posebnem spominu. Družinski izleti in dopusti, izletniške dogodivščine z mojim možem, festivalske odprave s Špelo … Mogoče lahko izpostavim dopust z mojo in bratovo družino na otoku Kaprije. Brez avtomobilov, tja so nas prepeljali s trajektom, pričakali pa so nas s samokolnico, da nam pomagajo s kovčki. Takoj naslednje jutro sva s svakinjo zgodaj zjutraj oddrveli v edino trgovinico, da bova prvi v vrsti in slučajno ne zmanjka kruha.
No, kruh je pripeljal trajekt šele slabo uro kasneje. In prodajalka nas je pustila same v trgovini in šla pomagat raztovorit prispelo blago. V miru poklepetala z dostavljalcem. In nato počasi vse rogljičke in dišeče hlebčke zložila na police. Potem se je obrnila k nam in rekla: “Naslednji …” Nihče nas ni silil k umiritvi, nihče nam ni pridigal, samodejno smo se predali in dovolili, da se v nas naseli mirno zadovoljstvo. In ker smo bili številčna druščina, nam nikakor ni manjkalo zabavnih dogodivščin. Mir in srečo, to sem doživela tam, polegel se je moj vihar v glavi in čas se je za nekaj dni dejansko ustavil. in Kaprije so postale moje srečno mesto, kamor se v mislih vračam, da se umirim.
Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?
Presadila sem orhideje. A to velja? Zelo rada imam rože, pa bolj slabo skrbim za njih. Najdlje živečo mi je podaril moj brat. Slonova noga. Na njej je pisalo: Can’t kill this one (te ne moreš ubiti)! In še vedno živi. A tudi število ostalih je vedno večje na naših okenskih policah.
Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano oz. slavno osebo?
Kaj pa vem. Angelino Jolie? Privlači me njena misterioznost. Willa Smitha? Iz nekega neznanega razloga me spominja na mojega brata in mi je zelo pri srcu. Svetlano Makarovič? Sherlock-a Holmes-a?
Koga pa iz naše občine?
V naši občini pa menda lahko povabimo kogarkoli želimo, na kavo in klepet. Mar ne?
Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bili?
Všeč mi je lik Zlohotnice, kot je bil predstavljen v zadnjih filmih. Srce, ki zaradi krivic in izdaje otrdi, medtem ko brani svoje ‘ljudstvo’. Vrtnica obdana s trnjem. Nerazumljena duša, z dobroto skrita v ledenem oklepu, ki ga raztopi šele iskrena ljubezen. Sem nepoboljšljiv romantik, verjamem v dobro v vsakem človeku.
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Sem med srečneži, ki lahko delajo od doma. Tako da bo tisto, kar že nekaj časa odlagam, še malo počakalo.
Če bi zavrtela svoj čas nazaj, kaj bi dodala?
Nič. Bom citirala Menarta: “Pa naj je včasih bilo res hudo, nič mi ni žal, saj je moralo biti, včasih je prav, da stemni se nebo, da se navadimo sonce ljubiti.”
Lahko z nami delite vaš najljubši vic?
Mujo in Haso kopljeta kanal. Spredaj Mujo odkopava in Haso za njim zakopava. Mimoidoči ju začudeno opazuje: “Kakšna je tu logika? Ti odkopavaš, ti pa takoj zakopavaš?” Mujo mu odgovori: “Logika je. Samo ni Sulja, ki bi moral vmes polagati cevi.”
