20. april 2020 – Barbara Gradič Oset je novinarka. Njeno raziskovanje je polnilo strani več slovenskih medijev, Siol.Neta, Novega tednika in Radia Celje, trenutno pa spletnega časopisa Časoris in Štajerskega vala. Je diplomirana politologinja in velika ljubiteljica knjig. Uživa v dobrih zgodbah različnih ljudi, ki si jih tudi zapisuje. Sama se opiše kot svetlogledo in hvaležno osebo: “Posebej sem navdušena, kadar lahko svet gledam z visokih hribov, ker vem, da se je potrebno za vsak uspeh potruditi.”
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
Zelo rada se spominjam počitnic pri starih starših v Loki pri Žusmu. Rada sem bila na tamkajšnji kmetiji in sodelovala pri kmečkih opravilih. Imela sem celo idejo, da ko bom velika, bom živela na kmetiji. Ne vem, če je bila lumparija ali nerodnost, a zelo močen spomin imam na padce v gnojšnjico. Od tamkajšnjega starega hleva je vodila brv do travnika. Rada sem hodila po tej brvi, ki je bila neke vrste bližnjica. A pod njo je bila gnojšnjica in v njej so rasle koprive. Enkrat je bil moj tek čez brv premalo okreten in sem priletela v črno gmoto pod sabo. Jokala in vreščala sem, da sta pritekli mamica in stara mama z njive. Hitro sta me odvlekli v banjo in stuširali. Peklo in smrdelo je še nekaj ur. A ker včasih rada ponavljam napake, sem to zgodbo s koprivami ponovila še enkrat.
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
V osnovni šoli nisem imela težav. V srednji šoli sem imela najmanj preglavic pri geografiji, kot tudi pri slovenščini ni bilo večjih težav, a jih je bilo nekaj več pri matematiki.
Ste od nekdaj želeli postati novinarka?
Niti ne. V osnovni šoli sem želela biti učiteljica, kasneje sem se odločila za študij politologije, ker mi je bila tudi politika blizu. V poklic novinarke sem se vpeljala v času študija, ko sem na povabilo prijateljice začela delati na spletni strani Siol. Ugotovila sem, da obožujem zgodbe ljudi, da jih znam poslušati ter nato njihove misli dobro prenesti v pisano besedo. Rada sem sedela ob sogovornikih, jih poslušala, pila kavo … pogosto so delili z mano najbolj osebne stvari, ker je bilo na obeh strah popolno zaupanje.
Katera jed je vaša največja mojstrovina? Nam lahko zaupate recept?
Rada imam testeninski narastek, ki je kombinacija mletega mesa, testenin in cvetače. Ni posebnega recepta, samo malce pravilnih kombinacij.
Pri katerem delu oblačila ste najbolj izbirčni?
Hlače in kopalke.
Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?
Popravila sem zamaknjena vrata na kuhinjskem elementu. Tako dolgo sem prosila moža, da uredi, da sem na koncu sama vzela orodje in uredila. Zlahka 🙂
Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano oz. slavno osebo?
Novozelandsko predsednico vlade Jacindo Ardern. Ima talent za vodenje države kot tudi ljudi. V najbolj kriznih časih ne udriha po nasprotnikih, kot recimo kakšni drugi politiki, temveč ljudi miri, pomirja in jih polne upanja vodi preko težav. Samo kot dodatek: zanimivo je, da je največja stopnja zadovoljstva med prebivalci tistih držav, kjer so voditelji ravno ženske.
Koga pa iz naše občine?
V času koronaizolacije nisem že zelo dolgo videla in objela moje stare mame, ki bo letos praznovala 90 let. Pogovor z njo me vrne na izjemne čase mojega otroštva. Drugače menim, da lahko na kavo povabimo kogarkoli, če smo le dovolj pogumni.
Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, kateri lik bi bili in zakaj?
Kekec. Ker je pogumen, zvit, iznajdljiv, srčen, pošten, odločen in vedno pripravljen pomagati.
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Končno bom uredila fotoalbum z lanskega družinskega potepanja po Amsterdamu. To je bil poseben izlet, saj smo si nizozemsko prestolnico ogledali v širši družinski obliki; moja starša, moj brat in sestra z družinama ter seveda moja štiričlanska družina. Bilo je nepozabno doživetje. In ko danes gledam množice ljudi, si mislim, kdaj bomo spet sproščeno hodili po ulicah velikih mest ter srkali duh velemest.
Katere zgodbe vas kot novinarko v teh dneh najbolj navdihujejo?
Zgodbe, ki govorijo o človečnosti ljudi in potrjujejo moje prepričanje, da svet ni slab.
Vemo, da ste ljubiteljica knjig. Koliko kilogramov ste jih v teh tednih karantene že prebrali? Lahko kakšno priporočite?
Hvala, ker si me opomnil na knjige. Brez knjig bi bila moja domišljija zelo pusta in dolgočasna. Tako s knjigami živim še eno vzporedno življenje, ki ga v kriznih časih nujno potrebujem. Verjamem v čarovnijo, ki se zgodijo, ko berem dobro knjigo. Ponosna sem na mojo ogromno knjižno polico, ki mi v teh časih brez knjižnice nudi dovolj knjižnih predlogov. Prebrala sem Olgo od Bernharda Schlinka, ki me je po Bralcu zopet navdušil. S svoje knjižne police sem vzela Večerjo Hermana Kocha, v kateri govori o tem, kako se spoprijeti z zločinom, ki ga je naredil petnajstletni sin. Čakata me še dve sveži kriminalki slovenskih avtorjev, Kolesar Marka Radmiloviča in Cerkev Avgusta Demšarja. A v času, ko naše misli preveč okupira koronavirus, je dobro brati Martina Kojca. Kot številne druge moje knjige, je tudi ta podčrtana. “Šele ko zdravja in uspeha ne izsiljujejmo več, bo prišlo: in zdravje in uspeh. Sreča pride šele potem, ko smo se ji odrekli.”
