-4.3 C
Šentjur pri Celju
04/12/2020
sentjur.net

#koronaintervju št. 29 – Aleksandra Gradišnik, DPM Šentjur

16. april 2020 – Aleksandra Gradišnik zadnja leta živi v Šentjurju. Osnovno šolo je obiskovala v Dramljah, gimnazijo v Celju, študijsko pot pa nadaljevala v Ljubljani – na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. V času študija je bila aktivna v organih fakultete, med drugim tudi vodja Dobrodelnega kotička na fakulteti, kjer je organizirala projekte, ki so vključevali dobrodelne zbiralne akcije za otroke, brezdomce, živali … krvodajalske akcije »Častim ½ litra«, zbiranje zamaškov, »Podajte nam dlan« v sodelovanju z blagovno znamko Nivea in Zvezo prijateljev mladine Slovenije … “Moram priznati, da je bil čas študija resnično dobro izkoriščen čas, saj sem pridobila ogromno izkušenj, ki so mi, mi in mi zagotovo še bodo prišle prav. Magistrski študij sem kot Zoisova štipendistka zaključila z odliko ter bila zaradi dosežkov na fakulteti prejemnica Rektorjeve nagrade Univerze v Mariboru. V Ljubljani, natančneje v Tacnu, sem končala tudi Policijsko akademijo.”

“Kljub številnim letom v Ljubljani me je pot ponovno pripeljala na Štajersko, kjer sem si ustvarila družino. Da ima vse, kar se človeku zgodi, nekakšen razlog in pomen, drži! S prevzemom predsedstva Društva prijateljev mladine Šentjur so mi vse pridobljene izkušnje več kot koristile. Novi ljudje, ideje, projekti, izzivi, znanje, izkušnje, predvsem pa nova druženja in nepozabni spomini. Čas, preživet s članicami na projektih, je čas, ki me izjemno notranje obogati in napolni z pozitivno energijo. Projekti društva so namenjeni predšolski in šolskimladini ter so ciljno usmerjeni v preventivne aktivnosti, zdrav način življenja, kulturo, športne dejavnosti, umetnost …  Počutim se privilegirano, da sem lahko del te zgodbe, ki ima najbolj zahtevne in iskrene kritike. To so otroci. Povedo, kar si mislijo. Ravno v tem je razlog, da se vodenja društva ter organiziranja projektov lotim vedno odgovorno, natančno ter s polno mero entuziazma.”

Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?

Uf, teh pa je veliko, pa vse niso za širšo javnost 😀 😀 😀 Zagotovo pa najbolj pristne segajo v osnovnošolske čase. Dosti jih je bilo med poukom, še več pa, ko smo hodili po pouku peš ali s kolesi domov. Obuti smo skakali po potoku, lovili ribe, »rabutali« sezonsko sadje, se skrivali drug drugemu ter se strašili …  Med poukom pa je največkrat bilo to klepetanje, obmetavanje z manjšimi predmeti, tudi kakšno »švinglanje« in prepisovanje kdaj :-D, »rahlo« brcanje v stol sošolca pred seboj, skrivanje torb ali privezovanje le-teh na stojalo garderobe, polivanje z vodo zunaj šole, zavezovanje čevljev skupaj, obmetavanje s svežo pokošeno travo … Že v prvem razredu sva s sošolcem razbila steklo na omari. Kdaj pa kdaj sem morala tudi stati v kotu za kazen ali bila celo poklicana pred tablo za oceno.

To obdobje je bilo res posebno. Mladostno in brezskrbno. Imeli smo super razredničarko, s katero smo odšli, poleg tiste t.i. šole v naravi na morju v takratnem 4. razredu, še v tri, in sicer v 5., 6. in 7. razredu. V 8. razredu smo imeli celo dvodnevni končni izlet, kar je bilo takrat redkost. Igrali smo gledališke predstave, zbirali star papir, pometali pločnik, obirali sadje … Skratka, vedno smo našli način, da so bile finančne posledice za starše čim manjše ter da smo na koncu vsi odšli v šolo v naravi in na izlete. S sošolko sva tudi skrbeli za zlato ribico in dve želvi rdečevratki. Tudi med počitnicami. Ob koncu osemletke sva z želvama našli nov dom, zlato ribico pa sem s kolesom peljala domov. Z mano se je družila vse do vpisa na fakulteto. Moram priznati, da je pridno izpolnjevala želje.

Spominov in lumparij je ogromno, če življenje sprejemaš in ga živiš, četudi kdaj ni najbolj prijetno in ne gre vse po načrtu.

Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?

Med manj priljubljenimi predmeti so bili tuji jeziki ter fizika. Najrajši pa sem imela športno in likovno vzgojo ter biologijo.

Katera jed je vaša največja mojstrovina? Nam lahko zaupate recept?

Ne vem, če ji lahko rečemo mojstrovina, zagotovo pa je okusna in nikoli »ne ostane«. Govorim o mesni lazanji. Recept je dostopen na spletu, ha ha!

Kateri dopust vam je ostal v najlepšem spominu? Kaj ste tam doživeli?

Glede na kraj dopustovanja je to zagotovo Nizozemska – dežela tulipanov, mlinov na veter, cokljev, rečnih kanalov … V posebnem spominu pri tem dopustu mi je ostala muzejska hiša, kjer se je v skrivnem prizidku Ana Frank z družino med 2. svetovno vojno skrivala pred nacisti. Vredno ogleda! Izlet na Nizozemsko je vedno prava izbira, predvsem če bivaš pri domačinih ter tako neposredno spoznaš njihovo kulturo. Odločila sem se, da grem za uspešno zaključen dodiplomski študij na Nizozemsko. Bila je moja želja, ki se je uresničila, samo »plačnik« je bil nepričakovano nekdo drug. Stavila sva, da v kolikor diplomiram v treh letih, se pravi opravim hkrati tretji letnik in diplomo, dobim dopust za darilo. Nizozemska je bila darilo, kajti stava je stava! 😀

Z vidika načina potovanja pa je v lepem spominu ostalo križarjenje po skandinavskih deželah, ko smo bili več na morju kot na kopnem. Na teh ladjah je »svet v malem«, kajti zelo kmalu izgubiš občutek, da si na morju.

Vsako leto sem se odpravila čez mejo (Anglija, Belgija, Italija, Skandinavija, Belgija, Francija …) ter nazaj prišla s spoznanjem, da je doma najlepše. Bolj kot kam, je pomembno s kom potuješ ter doživljaš nepozabne trenutke. Lepo je potovati sam, še lepše v dvoje, najlepše z družino.

Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?

Že dolgo se ni nič pokvarilo. Sicer pa nekaj znam 😀 V mladosti sem sama dela ptičje hiške, si »zaflikala« zračnico na kolesu, zašila kaj na stari šivalni stroj … Tudi menjava žarnice ali sestavljanje pohištva mi ne povzročajo težav. Več, kot znaš sam, lažje je. Nič ne škodi, lahko samo koristi.

Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano oz. slavno osebo? Koga pa iz naše občine?

Dobre družbe se nikoli ne branim. Bolj kot kaj je nekdo, me zanima, kdo je. Vedno me pritegne osebnost in energija, ki jo človek oddaja. Nimam težav koga povabiti na kavo. Če ne vprašaš, je odgovor vedno ne. Prav zaradi tega nimam zgolj v mislih, da bi si koga želela povabiti na kavo. V kolikor imam namen z osebo sodelovati, si prizadevam, da se osebno spoznamo. Kako pomemben je osebni stik in druženje nasploh, smo v teh tednih zagotovo vsi spoznali. To je dokaz, da je človek socialno bitje in ne more živeti kot samotar, ne da bi se pri tem počutil osamljeno in brezvoljno. Upam, da si bomo po prenehanju ukrepov sedaj vzeli več časa za kakšno kavo s prijatelji, znanci, sosedi, sodelavci … Pa naj bo to 15 minut ali ura. Čas vsem enako teče, samo organiziramo in obogatimo si ga različno.

Ste predsednica DPM Šentjur. Kaj vas pri tem delu najbolj izpopolnjuje?

To, da lahko delam, kar me notranje veseli in bogati ter s tistimi, ki me vedno znova nasmejijo ter opomnijo, koliko malo je potrebno, da imaš lep dan in doživetje. Resnično je privilegij gledati skupino vedoželjnih in nasmejanih otrok, hkrati pa se zavedaš, da si ti kreator te čarovnije. Izpopolnjuje me ne samo narava delovanja društva, ampak tudi ekipa, s katero delam in s katero lahko skupaj dosegamo zastavljene načrte. Kljub vsem družinskim in službenim obveznostim si vzamejo čas za prostovoljstvo ter pomagajo pri realizaciji projektov. Zmorem veliko, ne pa vsega. Na mestu je, da poudarim, da uživamo tudi podporo številnih institucij v občini bodisi v donacijah bodisi v sodelovanju pri projektih kot tudi občine same.

Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bili?

Čeprav sem sedaj v obdobju prebiranja pravljic, nimam najljubše. V knjižnici vedno poiščem knjigo, ki sem jo tudi sama prebirala ter se tako nostalgično vrnem nazaj in malo osvežim spomin. Zagotovo pa vedno poiščem knjige, ki jih je ilustrirala Jelka Reichman, saj so te še vedno najlepše. Nimam najljubšega lika, vendar naj pa drži najpogostejši stavek v pravljicah: … živela srečno do konca svojih dni.

Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?

Otrokoma po letih pripravljam t. i. »scrapbook« albume. Kljub vsej tehnologiji še vedno najrajši vzamem v roke album ter si ogledam razvite fotografije. Ti ročno izdelani albumi pa imajo prav poseben čar, je pa res, da terjajo kar nekaj časa pri izdelavi. Na koncu je vredno.

Bili ste tudi policistka. Kdo pri vaši družini »nosi hlače«?

Vsi 😀 😀 Smo si različni in posledično imamo različna mnenja. Sem človek dialoga in dogovorov! V zasebnem življenju povem, poslušam, se uskladimo oziroma izberemo najboljšo možnost ter, kar je najpomembnejše, se dogovorjenega potem tudi držimo. Ne razpravljamo potem »za nazaj«, saj je to zaključeno.

Lahko z nami delite vaš najljubši vic?

Nimam najljubšega vica, se pa rada ob njih nasmejim, sploh če jih pripoveduje nekdo, ki mu to res uspeva. Nekaj znancev je prav talentiranih v tem. Smeh je zagotovljen.

Sorodne novice

Poslanstvo Društva prijateljev mladine Šentjur ostaja enako

Jure Godler

#koronaintervju št. 34 – Boštjan Artiček, glasbenik

ViP

#koronaintevju št. 33 – Ines Ljubej, tolkalistka

ViP

#koronaintervju št. 32 – Alenka Križnik, literatka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic

ViP

#koronaintervju št. 31 – Barbara Gradič Oset, novinarka

ViP

#koronaintervju št. 28 – Lučka Palir, literatka in učiteljica

ViP
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več