24. april – Ines Ljubej ob vprašanju, kako bi se opisala, izstreli: “tolkalistka.” Morda jo res večina pozna kot tisto, ki se s paličicami sprehaja po tolkalskih deščicah, sedi za bobni ali na cajonu, a je še dosti več od tega. Prevzema jo več načinov izražanja, predvsem pa rada riše, izdeluje nakit ipd. V začetku študija je veliko energije vložila v organizacijo kulturnih dogodkov pri ŠKMŠ in urednikovanju časopisa Moč inteligence, zaradi česar mora zdaj, tako pravi sama: “nadoknaditi to, kar bi morda morala opraviti na začetku študija.” Tolkalsko znanje že predaja tudi na mlajše generacije.
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
Ponavadi se mi bolj dogajajo smešne zadrege, kot pa namenske lumparije. Največkrat rečem kaj neumnega (ali pa preveč naglas v neprimernem trenutku).
Prva mi pade na misel prigoda s šopkom. Stara sem bila kakšnih 7 ali 8 let. Po nekem dogodku v kulturnem domu naj bi dirigentu, ki je bil menda glavna zvezda tistega večera, nesla šopek na oder. Tega nisem še nikoli počela in sem skoraj celo prireditev razmišljala, kako naj mu čestitam. Ko je torej prišel čas, da odidem na oder, je šlo tja še veliko drugih ljudi z rožami in drugimi darili. No, to me je malo zmedlo. Nato pa so glasbeniki na odru začeli igrati še Vse najboljše – dirigent je namreč ravno tisti dan imel rojstni dan. Spomnim se, da je bil že precej star. Med tem pa smo tisti s šopki stali na odru in čakali, da pridemo na vrsto. No, vse to me je tako zelo zmedlo, da sem gospodu čestitala in kar s šopkom v roki odšla z odra. Seveda so se vsi smejali, on pa me je kar sam opomnil, da so rože najbrž za njega.
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
Zgodovina! Vsakič, ko sem se namenila učiti zgodovinsko snov, sem se najprej zelo dolgo jezila, zakaj moram to sploh znati, kako nesmiselno je napisan učbenik, kako nezanimivo razlago smo dobili v šoli in kako je to ena sama piflarjia. Haha definitivno slab pristop za učinkovito pomnjenje podatkov.
Najraje pa sem imela vse predmete, kjer je bilo mogoče biti vsaj malo ustvarjalen. Likovna, glasba, slovenščina, angleščina in tudi športna vzgoja.
Katera jed je vaša največja mojstrovina? Glede na to, da ste tolkalistka – mine kakšno kuhanje brez muziciranja z lonci? 🙂
Rada kuham in v kuhinji vedno eksperimentiram in improviziram. Pa ne z zvoki, ampak s sestavinami in z okusi. Spremljevalno muziciranje pa zelo pogosto prepustim valu 202.
Težko rečem, da je katera od mojih jedi posebej mojstrska, zagotovo pa nobena ne more biti slaba, če je narejena iz dobrih sestavin.
Pri katerem delu oblačila ste najbolj izbirčni?
Ko sem bila majhna, sem zelo težko našla čevlje, ki bi mi bili všeč. Starši so zato pri nakupovanju z mano vedno znova obupovali, da čevlji za moj okus sploh ne obstajajo. Moja izbirčnost glede obutve je izginila, ko sem proti koncu osnovne šole začela nositi allstarke. Zdaj pa mi je pomembno predvsem, da se v oblačilih prijetno počutim in da barve oblačil ustrezajo mojemu počutju v danem trenutku.
Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?
Zašila sem luknjo na hlačah.
Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano osebo?
Uff … mogoče igralca Niko Rozman in Nika Škrleca. Te dni ju včasih zasledim na televiziji v oddaji Izodrom. Mislim, da bi bila zelo zabavna družba.
Koga pa iz naše občine?
Kmalu spet vse svoje šentjurske prijatelje.
GALERIJA FOTOGRAFIJ
Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, kateri lik bi bili in zakaj?
Ne spomnim se, da bi se kdaj poistovetila s kakšnim likom iz pravljice. Verjetno bi bilo zelo zabavno bežati pred mačkom Tomom in zganjati norčije kot mišek Jerry.
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Končno sem uredila ogromen kup not, ki se je nabiral že od srednje šole. Pa končno imam čas za jogo, kolesarjenje in sprehode na okoliška hriba, Resevno in Rifnik.
Z uporabo tolkal se lahko tudi sproščamo. Lahko z nami delite nekaj idej za domača provizorična tolkala?
Ja! Tolkalo je lahko vse, kar ob udarcu odda zvok. Miza, posoda (previdno s steklom!), kuhinjski pribor, vrata … Preprosto si lahko izdelamo tudi shaker oziroma ropotuljo – v plastičen lonček damo riž ali kakšno drugo suho zrnje in lonček zapremo. Tolkalo pa je tudi naše telo. Obstaja celo napisana glasba za ‘body percussion’, kjer se ponavadi uporablja plosk, tlesk, udarjanje stopala ob tla in dlani ob stegna in trebuh.
Tolkala so glasni inštrumenti, svoje učence lahko tako najbrž poslušate na daljvo brez tehnologije? 🙂 Kako poteka pouk?
Če bi kdo od mojih učencev živel v sosednji hiši, bi morda res šlo brez tehnologije. Do Maribora pa je vendarle malo predaleč še za najglasnejše udarce =) Učenje na daljavo je zanimiv izziv. Z učenci smo se zelo hitro uskladili in zaenkrat še ni bilo težav. Del učne ure izvedemo s pomočjo video klica, del pa tako, da učenec posname dogovorjeni del učne snovi in jaz jim vrnem posnetek s komentarjem. Otroci zdaj celo še bolj pridno vadijo. Izvedli pa smo tudi že prvi virtualni razredni nastop.
Imate morda sestavljen spisek, kaj vse boste počeli, ko se stanje normalizira?
Na morje bi šla! =)
