Gorica pri Slivnici, 5. julij 2026 – Julijski Rafkov večer v cerkvi sv. Urbana v Gorici pri Slivnici je bil nekaj posebnega. Gost pogovorno-glasbenega večera je bil Franco Paez, argentinski pianist in glasbenik, ki danes živi v Sloveniji. Pogovor z njim je vodil Vid Palčnik, a večer še zdaleč ni bil zgolj pogovor. Bil je predvsem slavljenje življenja, pozitivnih vrednot in lepote duše.
Francova zgodba je zgodba o glasbi, ljubezni, pogumu in novem začetku. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen, zaradi katere je za seboj pustil Argentino, veliko družino in že začeto glasbeno pot. Tukaj se je moral naučiti jezika, poiskati delo in ustvariti nov dom. Danes z ženo Evo in štirimi hčerkami živi v Nazarjah, glasba pa ostaja pomemben del njegovega življenja.
Nekatere poti se začnejo z načrtom, druge z naključjem. Francova se je začela z glasbo in nadaljevala z ljubeznijo. Evo je spoznal na glasbenem projektu v Nemčiji. Glasba ju je povezala, vendar skupnega življenja nista mogla začeti takoj. Dve leti sta vzdrževala ljubezen na daljavo, med Argentino, Slovenijo in potmi, ki jih je narekovalo življenje. Nato sta se poročila, Franco pa je sprejel odločitev, ki je za vedno spremenila njegovo življenje – zapustil je Argentino in prišel v Slovenijo.
Za seboj je pustil domovino in začeto kariero
Odhod v Slovenijo ni pomenil le menjave države. V Argentini je ostala njegova velika družina – sedem bratov in sester –, prijatelji, znani kraji in odnosi, ki jih ni mogoče preprosto preseliti čez ocean. Ostala je tudi glasbena kariera, ki jo je tam že začel graditi.
Največja težava je bila prav razdalja. Razdalja do ljudi, ki jih ima rad, in do trenutkov, ki jih z njimi ne more več tako pogosto deliti. Toda nova družina ga je potrebovala in Franco je bil pripravljen narediti korak v neznano.
Ko je prišel v Slovenijo, ni znal jezika. A to ga ni ustavilo. Začel se ga je učiti in hkrati iskati službo. Prvo je našel na Bledu. Družina se je nato selila, iskala svoj prostor in svojo pot, dokler ni našla doma v Nazarjah, v Zgornji Savinjski dolini.
Za Franca to ni bil le nov začetek življenja, ampak tudi nov začetek njegove glasbene poti. Marsikaj je moral zgraditi od začetka, vendar je glasba ostala njegova stalnica in njegov dom, ne glede na to, v katerem jeziku je govoril.
Danes od glasbe tudi živi. Piše glasbene priredbe, ustvarja orkestralne posnetke, igra na porokah in različnih dogodkih ter veliko gostuje. Njegova ustvarjalnost se kaže tudi v nenavadnih glasbenih darilih, pri katerih povezuje dve na videz različni stvari – les in glasbo. Tako nastajajo posebni in inovativni izdelki, v katerih je mogoče glasbo tudi videti in otipati.
Glasba pa ni le njegov poklic. Je tudi del skupnega življenja z Evo. Sta glasbeni duet, skupaj ustvarjata in nastopata. Kljub temu glasba ni središče njegovega sveta. To mesto pripada družini.
Štiri deklice in štiri svetlobe
Franco in Eva imata štiri hčerke: Marijo Klaro, Marijo Lucijo, Marijo Stelo in Mario Auroro. Njihova imena povezuje svetloba, ki je hkrati lepa prispodoba njihove družinske zgodbe.
Družino gradita na skupnih vrednotah, veri in glasbi. Deklice izobražujeta na domu, saj Franco pravi, da mu je življenje zunaj ustaljenih okvirjev bližje. Takšen način življenja mu omogoča več svobode in bolj sproščen vsakdan. Tudi šolanje na domu vidi kot možnost, da družina sama oblikuje svoj način življenja in vzgoje.
Pomembno mesto v njihovem življenju ima tudi vera. Franco pripoveduje, da v Argentini ljudje vero pogosto bolj čutijo in jo tudi bolj živijo. Je del vsakdanjega življenja, družine in skupnosti. Prav ta občutek želi prenesti tudi na svojo družino – ne le kot nekaj, o čemer se govori, ampak kot vrednoto, ki se živi.
Ko tujec odkrije Cankarja
Ko se je Franco učil slovenskega jezika, je počasi začel odkrivati tudi Slovenijo. Najprej je spoznaval slovenske pravljice, nato pa prišel do Ivana Cankarja. Ob tem je bil presenečen. Kako je mogoče, da ima tako majhna država tako bogato kulturo? Toliko literature, glasbe, umetnosti in ustvarjalnosti?
Slovenija ga je tako začela zanimati ne le kot kraj, kjer živi, ampak kot kulturni prostor, ki ga želi razumeti. Danes je tudi sam del njenega glasbenega življenja. V Mozirju vodi Pevski zbor sv. Jurija, slovensko poezijo pa je povezal z glasbo. Za občinski dogodek je uglasbil Kosovelovo Jutro na gori.
Tako se je zgodilo nekaj lepega: Argentinec, ki je nekoč prišel v Slovenijo zaradi ljubezni, je svojo novo domovino začel spoznavati skozi njene pesnike, glasbo in kulturo – in ji nato nekaj svojega tudi vrnil.
Dve domovini v enem človeku
Ko ga je moderator Vid Palčnik vprašal o razlikah med Slovenijo in Argentino, je Franco govoril tudi o velikih socialnih razlikah. A bolj kot razlike v življenjskih razmerah ga zaznamujejo razlike v značaju ljudi.
Argentina je po njegovem bolj sproščena. Ljudje so bolj družabni in spontani, življenje pa jemljejo z več pozitivnosti. Tudi vera ima tam drugačno, bolj občuteno mesto.
Morda Franco danes nosi v sebi nekaj obeh svetov. Iz Argentine je prinesel odprtost, sproščenost, ljubezen do druženja in glasbe. Slovenija mu je dala nov prostor, nove ljudi, novo družino in novo ustvarjalno okolje. Eno brez drugega danes težko loči.
Ko govori o Argentini, govori o družini, ki jo pogreša. O sedmih bratih in sestrah, o ljudeh in krajih, ki so ostali daleč stran. Ko govori o Sloveniji, pa govori o Evi, štirih hčerkah, glasbi, Nazarjah in življenju, ki ga je tukaj zgradil.
Ljubezen, ki je postala dom
Francova zgodba zato ni zgolj zgodba o priseljencu, ki je prišel v Slovenijo. Je zgodba o človeku, ki je zaradi ljubezni zapustil veliko tega, kar mu je bilo domače, in zbral dovolj poguma, da je začel znova.
Ni bilo preprosto. Ni znal jezika, ni imel službe, za seboj pa je pustil družino in že začeto glasbeno kariero. A korak za korakom je ustvarjal novo življenje. Danes je glasbenik, mož, oče in ustvarjalec. Z Evo skupaj nastopata, ustvarjata in vzgajata štiri deklice. Njihov dom je prežet z glasbo, vero, izobraževanjem in skupnimi vrednotami.
In vendar Argentina ostaja. Ostaja v njegovem srcu, spominih in odnosih, ki jih razdalja ni pretrgala. Slovenija pa je postala kraj, kjer je zraslo nekaj novega.
Morda je prav v tem lepota človeka, ki pripada dvema svetovoma. Ni mu treba izbrati enega in pozabiti drugega. Lahko nosi oba.
Franco je Argentino zapustil, vendar je ni izgubil. V Slovenijo ni prišel praznih rok. S seboj je prinesel svojo kulturo, glasbo, vero, spomine in pogled na življenje. Tukaj je iz vsega tega skupaj z Evo ustvaril nekaj novega. Delček svojega ustvarjanja je pričaral tudi obiskovalcem Rafkovega večera.
Čeprav ga glasba vodi na številne odre, poroke, dogodke in koncerte, je njegovo najpomembnejše prizorišče vendarle drugje. Tam, kjer so Eva in štiri deklice. Tam je njegovo središče, tam je njegov dom.
(Darja Fišer)
