Na vprašanja o beli barvi in njeni prisotnosti v verzih je tekla beseda na literarnem večeru, na katerem nas je v sklopu promocijske turneje, na kateri predstavlja svojo novo pesniško zbirko, obiskal Dani Bedrač. Avtor, ki se poleg pesniškega področja že od mladosti udejstvuje tudi na glasbenem področju, je zanimiv in hudomušen sogovorec, na videz nikoli pretirano obremenjen z vsakdanjostjo, večni upornik.
Pesmi je objavljal v literarnih revijah Vpogled (Žalec), Hotenja (Šoštanj), Vsesledje (Celje), Z besedami (Šentjur), Lirikon (Velenje), Apokalipsa (Ljubljana), Gravitacija riječi (Sarajevo), Balkansko pero (Sarajevo), Republika poezije (BiH) in še kje.
Je avtor več pesniških zbirk, izdanih od leta 2005: Vidov ples, Na drugi strani, Opus magnum, Temnejše zvezde, Zajec v katedrali. Je ustanovni član glasbene zasedbe Kladivo, konj & voda, aktiven je bil pri zasedbi Aletheia, v zadnjem času nastopa v duetu s Simono Kropec. Na literarnem večeru smo lahko prisluhnili tudi njunim uglasbenim pesmim.
V Belih pesmih se je avtor osredotočil na osrednjo temo – belino. Ta prevladuje v vsaki izmed pesmi. Naslovnico knjige krasi beli zajec s katedralo v ozadju, kar bi po Bedračevih besedah “lahko poosebljalo njega samega”. Ob izdaji prejšnje zbirke ga je neki literarni kritik primerjal s to živaljo, ki je nemirna, neulovljiva, radovedna, pomalem odljudna, predvsem pa postavljena v prostor, katerega veličina jo plaši in hkrati fascinira, pravo razsežnost pa ji lahko izmeri le sam.
V pogovoru, ki ga je vodil Jože Mastnak Marjan, se je dotaknil avtorjevih začetkov, zanimivih izkušenj in življenjskih spoznanj. Pravi, da o ljubezni ne piše (več), saj je že “tam”, ko jo lahko le še živi. Brez dlake na jeziku spregovarja o vsem. V pretanjeni lucidnosti se mestoma, tako kot v njegovi poeziji, briše meja med vednim in nezavednim. Preobloženost in nezdružljivost navidezno naključno nametanih asociativnih zvez ima prebrisan namen – avtor učinek dosega s celotnostjo.
Dani tisto, kar počne, dela predvsem zase. Kot socialnega delavca ga zanimajo tudi ljudje, njihovo razmišljanje in delovanje, njihove osebne zgodbe. Zatajiti niti ne more (ali želi) svojega rockerskega porekla – ta je imel nanj v zgodnjem obdobju velik vpliv. Pesniški slog ni prišel sam od sebe, zanj je potrebna kilometrina prebranih knjig, od Petrarce, Goetheja, Blakea do Lorce in Nerude ter popisanih listov. Navdušil se je nad klasičnimi pesniškimi oblikami, kot je sonet. Kot pesnik je dozorel med služenjem vojaškega roka, ko je poezijo podrobneje preučeval in udejanjal. Zanj sta oblika in vsebina pesmi enako pomembni. Počasi, a vztrajno se s svojo značilno avtorsko pisavo prebija med najrelevantnejše slovenske pesnike.
Literarni dogodek z njim je bil poslastica za poznavalce sodobnega pesništva. (Lučka Palir Mavrič; foto: osebni arhiv avtorja)
V BELIH SANJAH GOSPODA FREUDA
1.
na marsu so našli ribje fosile in putin si je v
sevastopolu kupil belo harmoniko. minevam
s kafko v naročju: kdo mi bo oblizoval prste,
ko bo mera polna? po sinaju skačejo duhovi
mrtvih kamel, sence slepih izraelcev: sezona
lova na škrgoustke je na vrhuncu. mazel tov!
(odlomek)
