30/05/2020
sentjur.net

#koronaintervju št. 15 – Andreja Ocvirk, ravnateljica

Andreja Ocvirk je ravnateljica Osnovne šole Blaža Kocena na Ponikvi. Je zborovodkinja različnim zborom, kot so Mešani pevski zbor Sonce, Otroški mešani pevski zbor OŠ Ponikva in Mešani mladinski pevski zbor Šolski center Celje, ki s svojim ubranim petjem dosegajo visoka priznanja tako na domačih kot tudi tujih tleh. Kot pravi, je sama bolj umetniški tip človeka, ki si rad vzame čas za branje, sprostitev v hribih, igranje klavirja, urejanje spominov in druženje z družino in s prijatelji.

Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?

Hm, veliko lumparij imam z vlaka. Že od 4. razreda sem sama hodila s Ponikve v Šentjur z vlakom, v glasbeno šolo. Če je prišel »pohorc«, vrat sploh nisem mogla odpreti. Ker me je v Šentjur pogosto peljal kdo, ki je imel pot tja, sem nazaj potem pozabila kupiti karto. Skrivanje in pogajanje s sprevodniki je bilo zelo zanimivo.

Druga večja šolska lumparija pa je bil pravi podvig. Naš razred je veljal za bolj živahen in verjetno za učitelje naporen. Ker so sošolci nekaj neprimernega »ušpilali«, smo imeli v 8. razredu prepoved zaključne ekskurzije. Jaz in še dva sošolca, s katerima smo še danes dobri prijatelji, smo šli na dom k priljubljeni učiteljici Slavi, ki se je tisto leto upokojila in jo prosili za pomoč. Organizirala nam je krasno dvodnevno ekskurzijo v Kranjsko Goro, zgladila odnose z razrednikom, ki je na koncu šel z nami, in seveda s takratnim ravnateljem. Pa še kaj bi se našlo, čeprav sem bila načeloma pridna deklica.

Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?

Večjih težav nisem imela z nobenim predmetom, nisem pa marala fizike, smešno, da je mož ravno fizik. Je pa odnos do predmeta, sploh v zgodnjih letih učenja, zelo odvisen od učiteljevega vnemanja za področje. Zelo rada sem imela seveda glasbo, zgodovino in tudi matematika mi je bila všeč. Likovna ni bila najbolj moje področje. Rada berem in pišem, a mojo pisavo se težko bere, kar je najbolj jezilo sošolce, ki so hoteli kaj prepisovati.

Katera jed je vaša največja mojstrovina? Nam lahko zaupate recept?

Če bi vprašali fante, so »pohančki«, kar je res »kompliciran« recept (pohani piščančji medaljoni), ki jih baje naredim najbolje. Verjetno zato, ker nas polna posoda pohančkov vedno spremlja na krajših in daljših izletih, če je le mogoče. Pri nas je vedno veljalo, da se najprej poskrbi za lahkoto in potem smo vsi dobre volje …

Ko sem bila dekle, me je ati vedno hecal, saj sem v moji kuharsko navdahnjeni družini daleč najmanj kuhala. Danes pa to počnem z veseljem, sploh, če imam dovolj časa in ni večjega zadovoljstva kot cmokanje zadovoljnih Ocvirkov. Kaj naredim dobro? Lazanjo, pečenega lososa v omaki, rdeče zelje, domač pirin kruh, tudi pico, jogurtovo strjenko, goveje zrezke v omaki stroganov … pa še kaj.

Sončki na Ponikvi sijete že kar nekaj let. Kako se je vaša skupna zgodba začela?

Res je. Sončki so me zelo »zaznamovali«. Z mnogimi člani se tudi drugače družimo in so pomemben del mojega prostega časa in življenja nasploh. Veseli me, da je sedaj tudi mnogo mladih, kar je dobra popotnica za naprej. Najprej smo naredili dekliško skupino, leta 1998, ki so jo sestavljale bivše učenke, pevke šolskega mladinskega zbora. Nato je puncam postalo dolgčas in smo v družbo povabile fante, tako je nastal Mešani zbor Sonce. Na prvih koncertih smo se ob tem stavku vedno nasmejali.

Lani smo imeli veliko praznovanje, koncert ob 20. obletnici delovanja. Res sem ponosna na ta koncert in na mnoge druge. Gostovali smo v Berlinu, dvakrat v Poreču, pri Avsenikih, na mnogih prireditvah, izvajali klasične in zabavne skladbe, musicle, afriške … predvsem pa se radi družimo tudi na vajah, kar je pogoj za dobro klimo in potem glasbeni uspeh. Velikokrat smo predlagani na regijske ali celo državne izbore, a naš namen ni tekmovalen. Pogosto smo skupaj ob najpomembnejših življenjskih dogodkih, veselih in žalostnih, kar znamo tisti »s kilometrino« zelo ceniti.

Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?

Moram priznati, da se kar lotim zadeve, če me nekaj moti ali jezi, bolj v smislu, da trenutno ne dela, pa rabim. Popravljam pa ne veliko, ob treh fantih, ki so tehnično usmerjeni, jaz pa bolj umetniško, bi bilo prav čudno. Če bi me vprašali, kaj sem nazadnje razbila, bi se hitro spomnila. To mi gre dobro od rok, ker vedno počnem več stvari naenkrat in moji prsti so klavirsko hitri. In ko se zgodi, ponavadi rečem, no, to je pa za srečo, mož pa rad doda: »Kako smo mi srečna družina!« ali pa »Kaj smo spet kupili?«

Koga bi izbrali, če bi lahko na kavo in klepet povabili katero koli osebo iz naše občine?

S komunikacijo ponavadi nimam težav in mislim, da sem precej odprta oseba. Zato tudi nimam nekih posebnih neizpolnjenih želja, da bi s kom res želela na kavo. Ko je ideja, skupen projekt, želja, se take osebe pojavijo takrat, ko je čas za to. Ker pa je kava zame sprostitev in odklop, je to najbolje z najbližjimi. V ključnih trenutkih ti stojijo ob strani peščica najbližjih in ni vredno izgubljati časa za ljudi, ki ti nič ne pomenijo.

Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bili?

Bolj kot pravljice imam rada knjige za otroke, ki so v bistvu knjige in modrosti za odrasle. Najprej pomislim na Malega princa, ki sem ga pogosto prelistavala, v različnih obdobjih kot mnogi drugi. Zelo so mi všeč vse prigode Nikca (Nikec in prijatelji). V prvem razredu sem ob zaključku šolskega leta dobila knjigo Mamka bršljanka, ki jo še vedno hranim. Otrokom v šoli pa sem zelo rada predstavljala glasbeno pravljico Peter in volk. Bolj ko razmišljam o pravljicah, nisem tip za princeske in vile, zloben lik pa si nihče ne želi biti. Sem zelo svobodnega duha, ne maram omejevanj in okvirjev. Vedno bi spreminjala svet, četudi jih dobim po glavi. Verjetno raje izkoristim dan, kot živim v pravljici.

Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?

Ja, moj prvi plan je bil, da sedaj bom pa lahko malo več brala. Sedaj je začetek drugega tedna učenja na daljavo in se stvari še vedno ne umirjajo. Priprave potekajo tudi med vikendom.  Zelo veliko delamo, vsi po vrsti in seveda se zavedam svoje odgovornosti. A občutek imam dober in odzivi so zaenkrat lepi, kar mi daje moč in pogum.

Čaka pa me ena omara not, ki gre nekaterim v družini zelo na živce. Skrita je sicer za vrati v skupnem prostoru, a se v njej čudežno nabirajo vse mogoče stvari. Notnega materiala imam res ogromno in ga že nekaj časa želim razvrstiti: otroški, mladinski zbori, mešani zbori, klavirske in orgelske skladbe, glasbeno pedagoška literatura itd. Pogosto me mlajši kolegi prosijo za kakšne note, ki jih z veseljem posredujem, a je ponavadi moj prvi odziv: ja imam in  pošljem, če le najdem. Nasploh sem tip »hrčka«, ki se zelo težko poslovi tudi od malih pozornosti.

Kako v času samoizolacije potekajo vaše vsakodnevne obveznosti?

Vstajam kar zgodaj, čeprav si lahko sedaj urnik lažje razporedim. Pretekli teden sem bila kar nekajkrat tudi v šoli, saj je bila sprememba kar naenkrat. Trudim se z jutranjo telovadbo, samo da se »raztegnem«, kaj čemo, leta se kažejo … Ko sem enkrat za računalnikom, pa ure letijo. Pregledam pošto, vse strani in aplikacije, ki jih tudi drugače vsakodnevno spremljam v službi. Pretekli teden je bilo tudi ogromno sodelovanja z zunanjimi institucijami, pošiljanje poročil o stanju, koordiniranje zadev. Dobro komunikacijo smo imeli tudi z učitelji, saj smo že prvi dan uspešno začeli z učenjem na daljavo. Zelo me veselijo odzivi in izdelki učencev, trenutno je tudi zame popularen Padlet, kjer učenci izvajajo in objavljajo »dnevne izzive«, ki jim jih zastavijo učitelji, zanimivo in zabavno.

Dopoldan je pri nas zelo delaven, vsak v svoji sobi in za računalnikom in ni heca, saj imata tudi fanta veliko zadolžitev. Ker smo vsi družinski člani v samoizolaciji, je potrebno poskrbeti tudi za kosilo in druga gospodinjska opravila. Fantje tudi pomagajo in v tem delu »samoizolacije« vidimo pozitivno stran. Skupaj imamo vse obroke, za le-te imamo dovolj časa in lahko si pripravimo najljubše stvari ter se ob tem zabavamo. Radi smo tudi zunaj, dela okoli hiše, radi gremo v kak hrib ali pa samo v bližnji gozd, po poteh, kjer res ni ljudi, saj živimo kar odmaknjeno. Obudili smo »pink ponk« mizo, kjer potekajo domači turnirji, pa tudi kakšnih družabnih iger ali taroka se radi lotimo. Pogosto se sliši kakšna kitara ali kaj drugega. Rada pa pogledam tudi kakšno zanimivo serijo, za kar pa še ni bilo veliko časa. Ker trenutno veliko razmišljam o lepih spominih, si želim urediti tudi albume in fotoknjige ali pa bo počakalo na poletje.

Kako skrbite za svoje zdravje, se kaj razkužujete?

Ja, zelo pazimo na umivanje, imamo tudi razkužilo, več čistimo in se izogibamo stikov. V trgovini sem bila danes po 10-ih dnevih, z rokavicami in masko. Kar jezi me, ko vidim, da se še vedno nekateri hecajo. Glede na bližino Šmarja je stvar zelo resna. Menim, da smo pravilno ravnali, da smo že v četrtek pred zaprtjem šol opozorili vse učence, ki so bili v stiku, da so ostali doma ali odšli s šole domov in v petek pozvali starše, da učence obdržijo doma. Samo z omejevanjem stikov lahko pripomoremo, da se virus ne širi prehitro. Si pa zelo želim, da bi se stvari čimprej normalizirale. Po tem potresu res ne vem, kaj se še lahko zgodi. A verjamem, da bomo zmogli.

Lahko z nami delite vaš najljubši vic?

Zadnji vic, ob katerem sem se res nasmejala, je bil v zvezi z WC-papirjem in delavcem v Hoferju, pa ga tu ne morem zapisati. Vicev tudi ne pripovedujem veliko, raje imam situacijsko komiko, ki pa jo pogosto vidim ali sprožim. Imam pa zelo rada ljudi, ki imajo občutek za humor, nenazadnje je to tudi znak inteligence.

Kaj za Vas pomeni odklop od vsakodnevnih obveznosti?

Rada grem v gore, tam je zame res odklop, bolj kot na morju. Rada potujem in me ta situacija žalosti, saj poti nazaj ni in ne vemo, kako dolga bo pot k normaliziranju stanja. Verjetno smo se premalo zavedali odprtosti meja, možnosti in priložnosti, ki smo jih imeli v zadnjem obdobju. Poletno branje na terasi ali pod lipo mi je tudi zelo ljubo. Klavir pa je bil vedno ventil za sprostitev in pomiritev. Kot punca sem lahko igrala tudi ponoči, pa mi nihče ni branil.

Zborovstvo je sicer aktivna in garaška dejavnost, a me izpolnjuje in veliko daje nazaj. Uživam tudi pri brskanju in pregledovanju notnega materiala, čeprav se moram zadnje čase hitro odločati, kar izgubi čar. Ta teden, v četrtek, bi morali z zborom Šolskega centra Celje na tekmovanje v SankPeterburg, a je žal dogodek za nas onemogočen. Pripravljali smo se celo leto, a verjamem, da bodo nove priložnosti še prišle. Tudi ta »glasbena potovanja« so zame tisti trenutek odklop, čeprav je hkrati delo. A dela, ki te bogati, ne čutiš kot delo. Želim si še veliko družinskih odklopov v času, ko nas ne bodo ogrožali virusi ali druge nevarnosti.

Hvala

Sorodne novice

#koronaintervju št. 34 – Boštjan Artiček, glasbenik

ViP

#koronaintevju št. 33 – Ines Ljubej, tolkalistka

ViP

#koronaintervju št. 32 – Alenka Križnik, literatka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic

ViP

#koronaintervju št. 31 – Barbara Gradič Oset, novinarka

ViP

#koronaintervju št. 29 – Aleksandra Gradišnik, DPM Šentjur

Jure Godler

#koronaintervju št. 28 – Lučka Palir, literatka in učiteljica

ViP
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več