Šentjur, 5. avgust 2019 – Marija Artiček – Marjana spada med tiste vrste ustvarjalcev, ki so plodoviti na več umetniških področjih. Magistra likovne pedagogike namreč ne ustvarja le s platnom in barvami, zadnja štiri leta jo širše območje pozna tudi kot literatko. Leta 2015 je v samozaložbi “Osat – Art” izdala pesniško zbirko Jutranje impresije, ki so ji do danes sledile še tri: Meglice iz jezera in morja (2016), Izpovedi (2017) ter Sopotniki moje doline (2018). Slednja je bila rdeča nit minulega literarnega večera pred Galerijo Zgornji trg.
Uvodoma je obiskovalce pozdravila predsednika Literarnega društva Šentjur Lučka Palir Mavrič, ki je skozi večer deklamirala tudi nekaj pesmi iz štirih pesniških zbirk, v začetnem umetniškem programu pa sta sodelovala tudi balerina (vnukinja Artičkove) Julija Artiček Jovan ter citrar Ivan Zupanc. Artičkova je v sledečem pogovoru z Erno Ferjančič Fric orisala svoje življenje, umetniško ustvarjanje, nekoliko globlje tudi zadnjo pesniško zbirko Sopotniki moje doline: “Vsak izmed njih je bil po svoje posebnež. Med seboj so se razlikovali po načinu komuniciranja in razmišljanja. Bili so delovni ljudje, pridni, delali so od ranega jutra do večera. Ti ljudje, ki so živeli v mojih časih, ki so bili zelo dobri ljudje in nekako sem čutila, da te ljudi, ki sem jih imela rada in so imeli oni radi mene, zapišem, da so nekoč živeli tam, v tisti lepi dolini.” Dolina, ki jo Artičkova orisuje, je dolina pod cerkvijo sv. Rozalije v Šentjurju, od koder izhaja.
Proti koncu sta Ferjančič Friceva in Artičkova spreovorili tudi o umetniških delih, ki so si jih po koncu obiskovalci lahko ogledali v notranjosti galerije. V obzir komentarju Ferjančičeve, da nekatere slike nosijo sporočilo tesnobe, ki gledalca vleče do svetlejšega konca zadane poti, je avtorica zaključila, da ravno te slike nosijo njeno bolečino, a da je na koncu vedno sončna stran. (ViP)
