Ko sem se 1. januarja peljal iz asfaltne baze proti Šentvidu, da voščim svojim sorodnikom za novo leto, sem se ustavil na pregradovem hribčku, kot smo ga kot otroci nekdaj imenovali, ter opazoval mogočen zvonik cerkve Sv. Vida, ki je kazal žalostno podobo zvonika, ki ga je nujno potrebno prebarvati. Da bo to nalogo speljalo podjetje ASFALT KOVAČ, v katerem imam še vedno odločilno besedo, sem se tudi takoj zavedal. V glavi se mi je porodil načrt, kako bom zadevo speljal, saj sem nekaj podobnega napravil že v cerkvi Sv. Miklavža v Planinski vasi in na zvoniku Sv. Marjete na Planini.
Da bosta najtežji in najnevarnejši del tega opravila napravila Edi in Sreč, ki sta resnično prava junaka, in sem upal, da ne bosta odklonila, saj delati na taki višini ni mačji kašelj. Mene ni treba kovati v zvezde, saj sem izvedbo tega projekta organiziral iz svoje tople pisarne. Mi je pač omogočeno, da ob uspešnem poslovanju našega podjetja neboleče pokrijemo stroške in prispevamo k lepšemu izgledu naše fare in moje rojstne vasi. S tem ohranimo tudi kulturno dediščino. Zahvalil bi se direktorici Nataši Kovač, tehničnemu direktorju Jožetu Kolarju ter ostalemu tehničnemu kadru, ki me je moralno podprl. Pričakujem, da bo g. župnik zmolil za naše grešne duše kakšen očenaš, tako bomo vsi zadovoljni in poplačani za naš trud. Vsem faranom, posebno pa g. župniku Jožetu Vengustu, ki nam je dal dovoljenje, da to napravimo pa želim srečno NOVO LETO in obilo užitkov ob pogledu na obnovljen zvonik, saj je edinstven zgodovinski objekt v naši fari. (Mirko Kovač)