Letos mineva 240 let, odkar so štirje srčni možje osvojili Triglav, je pa tudi leto, ko članice Vokalne skupine Kresnice proslavljamo 20 let našega druženja ob petju. Ker se nam je zdelo, da je letni koncert skorajda premalo za obeležitev te lepe obletnice, smo se na pobudo glavne planinke Nine Gradič Planko podale še na najvišji slovenski vrh.
Ko se je začetno navdušenje nad Ninino idejo pomirilo, nas je na koncu ostalo devet Kresnic, ki smo se odločile za pot. Nekaj je bilo tistih, ki so zdaj že nekdanje članice, in nekaj tistih, ki v sestavu še vztrajamo. Na pot smo povabile tudi družinske člane, od njih dva planinska vodnika ter še glavnega vodnika Silva Užmaha in na koncu se nas je zbralo za dva kombija, se pravi 16. Zgodaj zjutraj, 19. avgusta smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti Gorenjski. Pot smo začeli v dolini Krme. Naša stalna spremljevalka na poti je bila himna Oj, Triglav moj dom, ki smo jo pele na skoraj vseh postankih.
Prvo petje je bilo ob začetku poti, ko smo si oprtali naše desetkilogramske nahrbtnike in jo ob osmih zjutraj mahnili proti Kredarici. Po šestih urah hoje smo prispeli do koče na Kredarici, dekleta smo odpele himno in si vzele uro časa za počitek. A v tistem času je Triglav obdal velik oblak in z njim dež, tako da se je vodstvo pohoda odločilo, da se na vrh podamo naslednji dan. Sreča v nesreči je bila, da se je kasneje naredilo krasno popoldne, ki smo ga lahko brez skrbi uživali v objemu gora. Po večerji, kjer smo spoznale dva nova oboževalca, tokrat Nemca, je sledilo spanje na skupnih ležiščih, ki vedno znova prinese dogodivščine za nove zgodbe.
Četudi jih večina po pripovedovanjih zaradi sosedov ob sebi ni spala, so bili ob štirih zjutraj, ko je budilka zvonila, polni energije in elana. Ob petih zjutraj smo stali pod steno Triglava in začeli s čelkami na glavi pot proti vrhu. Doživeti sončni vzhod v gorah je nekaj najlepšega, a če k temu dodaš še himno na vrhu in nove poslušalce, si več skoraj ne želiš. A ko dosežeš vrh, si šele napol poti, težja je pot v dolino. Vodniki so nas opozarjali in z vsakim korakom smo se tega nasveta še bolj zavedali. S Kredarice nas je pot vodila do Staničeve koče ter nato za Cmirom do doline Vrat. Strmo melišče, dolga pot in vročina so nas izčrpali. K sreči brez nezgod smo ob štirih popoldne prispeli v dolino. V Aljaževem domu smo imeli zaključni obrok, ob katerem smo si podelili vse lepote pohoda. Če jih povzamem, so imeli rdečo nit: četudi sem na smrt utrujena, je bilo to vredno. To moramo še ponoviti.
Članice Vokalne skupine Kresnice se ob tem zahvaljujemo našim sponzorjem, zaradi katerih ni bil dvodnevni pohod nič manj zahteven, bil je pa denarno dostopnejši: KS Gorica pri Slivnici, PGD Slivnica pri Celju, PD Slivnica pri Celju, Trakom d. o. o. (BGO, foto: Matej Planko)
