Šentjur, 11. 2. 2021 – V četrtek smo na Ljudski univerzi Šentjur preko ekranov gostili mlado operno solistko Urško Arlič Gololičič, ki si kot domačinka zelo prizadeva, da se glas o Josipu Ipavcu in veličini njegove glasbe širi tudi v naše nacionalne institucije. Po končani Akademiji za glasbo in specialističnem študiju je leta 2010 debitirala v vlogi Michaele iz opere Carmen v opernem gledališču v Lublinu na Poljskem, od leta 2013 pa je zaposlena kot solistka v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana.
Že kar nekajkrat je prepevala tudi v Šentjurju, z Marcosom Finkom sta v Ipavčevih kulturnih dnevih pred leti že izvajala samospeve Josipa Ipavca, prvič pa se je podrobneje z njimi seznanila, ko je takoj po končanem študiju eno leto poučevala v Glasbeni šoli skladateljev Ipavcev. Z njo in člani Univerze za tretje življenjsko obdobje Šentjur ter vsemi zainteresiranimi smo preko aplikacije Zoom želeli spregovoriti o njenem glasbenem poustvarjanju glasbe Josipa Ipavca, v letu, ki ga je Vlada RS razglasila za leto Josipa Ipavca, in tako še bolj spoznati našega skladatelja.
Josipa Ipavca najbolj poznamo kot avtorja prvega slovenskega baleta Možiček in operete Princesa Vrtoglavka, manj pa poznamo njegove samospeve in zborovska dela. Urška je povedala, da se zelo veseli, da bo opereta Princesa vrtoglavka v letošnjem letu tudi prvič notografirana v celoti.
Šele v zadnjih dneh, ko je izšla monografija Slovenski Mozart, avtorja ddr. Igorja Grdine, se šele zavedamo, v kako eminentnih opernih hišah po Avstro-ogrski in tudi na Češkem je bil balet izvajan in kje vse po Evropi so že izvajali samospeve, ko je bil še študent ali pa kmalu zatem. Z glasbo je Josip rasel že od zibelke, tako kot njegov oče, strica Alojz in Benjamin, kot tudi njegove sestrične, ki so predstavljale prvi avstrijski damski kvartet in pele po Evropi, vse do Sankt Petersburga. Zanimiva je anekdota iz njegovega otroštva, ko so v Šentjur prišli cigani. Zelo si jih je želel poslušati in mu je oče dal pogoj, da če se bo naučil vse note v basovskem ključu, bo lahko šel. In se jih je hitro naučil, da je lahko šel poslušat glasbo, ki ga je zelo zanimala.
Nadalje je glasbeno izobrazbo pridobival v dveh benediktinskih samostanih v Avstriji in na Dunaju pri skladatelju Zemlinskem in je v primerjavi s svojimi predniki bil najbolj glasbeno izobražen. Josipov glasbeni jezik je zelo intimen, speven, stilno bogat, elegičen, poln hrepenenja, subtilnosti in fluidnosti med fizičnim in duhovnim svetom. Za vsebino svojih samospevov je pogosto izbiral naravo, pomladna občutja, neizpolnjeno ljubezen, ljubezen do domovine. Glasbo je pisal, ko jo je zares čutil in jo je prijetno poslušati. Zelo pomembna mu je bila namreč melodija, ki je spevna, kljub temu, da je zanj značilno, da pogosto menjuje tonalitete in ritem.
Tako Urška, kot z njo vsi Šentjurčani, smo zelo ponosni na našo dinastijo Ipavcev, saj so to naše korenine. Z njo smo spregovorili tudi o tem, da imamo v Šentjurju še dandanes ogromno uspešnih glasbenih poustvarjalcev, številne zborovske zasedbe, vokalne skupine, spomnili smo se tudi sopranistke Ane Pusar Jerič. (Alenka Testaniere, LUŠ)
