4.6 C
Šentjur pri Celju
06/04/2020
sentjur.net

Adriana Jezernik:  V kozmetiko sem se naravnost zaljubila

Adriana Jezernik je oseba, za katero lahko rečem, da je za njo že veliko začetkov in kar nekaj koncev. Prav ti so namreč potrebni, da se nove/lepe stvari začenjajo vedno znova in znova. Je neorganizirana organizatorka, večna optimistična realistka, človek delovnih in učnih navad, dežurna paničarka, sarkastična humoristka … Zadnji in najbolj pomemben podatek pa je, da je žena delovnega in poštenega človeka ter mati dveh čudovitih sončkov.

Kaj bi lahko rekla, kakšno je bilo tvoje otroštvo?

»Bila sem nadvse klepetav in načitan otrok. Oboževala sem knjige, druženje s prijatelji, petje, ples … Kot da bi že v zgodnjih otroških letih vedela, da bom človek več poklicev, sem si vsak teden zaželela drugega. Že v osnovni in kasneje v srednji šoli sem se lotevala različnih stvari; zanimala me je poezija, pisanje, klavir, petje, dramsko udejstvovanje, razni nastopi … Ne vem, zakaj, kot da takrat ni bil moj čas, se nič od tega ni trajno obdržalo. Vedno pa so bili prvi na lestvici prijatelji, poleg družine seveda. Seveda verjamem, da smo ljudje eden drugemu sopotniki, dokler se medsebojno lahko še kaj naučimo, potem pa se začnejo nove poti in ostanejo lepi spomini.«

So se tvoje otroške sanje v srednji šoli začele uresničevati?

»Zares verjamem, da se je sistem 20 let nazaj premalo ukvarjal s posameznikom in ker se pojavljajo novi izobraževalni programi, je proste kapacitete pač potrebno zapolniti.

Nekaj podobnega se je zgodilo meni; svetovalka me je z besedami, da me na gimnaziji ne vidi kot uspešno dijakinjo, navdušila nad vpisom na takrat novejši program turistični tehnik. Če govorim samo o naši generaciji, jih ne dela dosti od vseh, ki smo končali to smer v turizmu. Ta poklic torej ni obetal. Ravno tako so nam v 2. letniku spremenili zakonodajo, tako so zgolj gimnazije delale splošno maturo, mi pa poklicno maturo, ki pa je tudi zelo zmanjšala naš izbor možnih fakultet.

Tu se je moje »iskanje« začelo. Tako sem postala turistični tehnik, pomočnik vzgojitelja predšolskih otrok s strokovnim izpitom, inženir živilstva in kozmetični tehnik. Nedokončano imam pedagoško fakulteto; smer: biologija in gospodinjstvo, vmes pa sem se spogledovala tudi z frizerstvom, kjer sem zaključila en letnik, potem pa me je z majhnimi otroci malce povozil čas. Ampak domače pa znam postriči in urediti pričesko. Z gotovostjo lahko rečem, da mi je vsako izobraževanje ogromno dalo.«

Kaj pa tvoji talenti?

»Prej kot o talentih bi mogoče govorila o lastnostih, ki mi pomagajo, da grem skozi življenje na zelo poseben način. Sem empatična, to je včasih tudi slabo, ampak se temu ne bi nikoli odrekla. Sem tudi iskrena in pričakujem iskrenost. Veliko se smejim. Sem topla oseba. Rada pomagam. Glasba mi daje zagon. Dobro komuniciram in organiziram. Mislim, da sem v osnovi oseba s pedagoškim pristopom, zato lahko tiste, ki se želijo učiti, dosti naučim.

Prav tako se rada učim, zato iz vsake nove izkušnje črpam znanje. Zavedam se, da sem samo ena, da se moram imeti rada. Ravno tako kot sebe, zelo spoštujem druge ljudi. Drži pa, da sem včasih nadvse presenečena, ko naletim na negativne odzive. Naučili so me, da naj drugim privoščim enake stvari kot sami sebi. Pozabili pa so mi povedati, da nismo vsi takšni. Sem zahtevna do sebe in žal potem včasih enako pričakujem od drugih ljudi. Potem pa se zbudi moja empatija, pa se vse poravna.«

Kje si jemala energijo za učenje in vedno nov poskus nečesa novega?

»Dokler nisem imela otrok, nisem imela smisla. Potem pa se je kar zgodilo. Otroke učim, da je znanje zelo pomembna vrednota. In je res. V mojih časih so rekli »več znaš, več veljaš«. Vse se na koncu poveže v eno samo celoto. Veš, uspeh ni vedno povezan s stanjem na tekočem računu. Zame so uspešni ljudje tisti, ki so zadovoljni. Ki radi delajo to, kar delajo, ki s svojim delom vplivajo na kvaliteto življenja drugih. Če mi to enkrat uspe, sem zmagala.«

Diplomirala si iz živilstva, ki nima nobene povezave z poklicem zdaj, zakaj?

»Resnica je, da me je to takrat v tistem obdobju zanimalo. Takrat sem delala v vrtcu in mi je ravnateljica na rednem letnem razgovoru postavila enako vprašanje. In sem ji povedala, da me delo v vrtcu zelo veseli, da pa se ne vidim celo življenje na tem delovnem mestu. Moraš pa vedeti, da sta panogi, kot sta kozmetika in živilstvo, povezani bolj, kot si misliš. V obeh izobraževanjih sem se dosti naučila o kemiji, sestavinah, organizmih, zakonodaji. Študij biologije pa je sama črešnjica na vrhu smetane za delovno mesto, ki ga opravljam sedaj. Torej delo kozmetičarke.«

Tvoje delovno mesto je že nekaj let v kozmetičnem studiu. Kako se je vse začelo?

»Nekaj let nazaj sem skoraj malo »za hec« pristala v službi pri moji dragi prijateljici Tini Jezernik v Studiu Tina, ki ji v tem času teže kar desetletje lastnega s. p. Najprej sva rekli, da bom kar tako malo v pomoč pri organizaciji, administraciji. No, zdaj po 4 letih sem kozmetičarka s končano šolo in veliko ljubezni do svojega dela. Krivo je tudi to, da sem se med puncama; šefico Tino in sodelavko Kristino; vedno dobro počutila. Tudi, ko sem se lotevala projektov, ki mi najbolj ne ležijo ali pa jih je potrebno utrditi, sta bili vedno pozitivni in sta me poganjali naprej. To pa se seveda pozna tudi na atmosferi v salonu. Prepričana sem, da ljudje radi zahajajo k nam zaradi pozitivnih vibracij, ki se med nami čutijo in seveda zaradi profesionalnega odnosa.«

Zakaj si šla pri 35 ponovno na maturo?

»Zato, ker sem v življenju doživela že veliko stvari in spoznala, da ti zgolj znanje, brez formalne izobrazbe ne pomeni nič. Oziroma za delodajalce zelo malo. Zakonodaja je pač takšna, da moraš tudi formalno ustrezati profilu delovnega mesta, za katerega kandidiraš.

In ker sem se v kozmetiko naravnost zaljubila, sem vedela, da je to tisto, kar želim delati do konca. Mogoče delovanje na tem področju še malce nadgradim. Ampak o tem kdaj drugič.«

Kaj misliš, zakaj vse to v življenju?

»Zato, ker sta moja starša dobro opravila svoje delo. Naučila sta me, da gresta delo in izobrazba z roko v roki. Naučila sta me, da moram biti borka. Naučila sta me, da se s poštenim delom ne obogati bančnega računa, je pa najbolj vredna stvar, ki jo človek lahko čuti, notranji mir in čista vest. In za vse to sem jima neskončno hvaležna.«

Ti si optimist, veseljak in družaben človek. Kaj bi bralcem rada povedala? Zakaj je pomembno vztrajati in slediti svojim sanjam?

»Ko bom na koncu svoje poti, ne želim obžalovati stvari, na katere sem lahko vplivala sama. In če se želim nečesa naučiti, bom poskusila. Ne bom vedno uspešna, ampak tako se spoznavamo in rastemo.«

Kaj pa je tebi življenjsko vodilo in smisel, ki ga iščeš v življenju?

»Nikoli ni prepozno, zato si nikoli ne dovoli, da ti nekdo reče, da nečesa ne zmoreš. Tudi če ugotoviš, da ne zmoreš, ti to zgolj pove, da to ni tvoja smer življenja. Do smrti imaš čas hoditi po različnih poteh.« (Tjaša Ferlež)

Sorodne novice

#koronaintervju št. 20: Davor Pušnik, muzikant in radijski voditelj

ViP

#koronaintervju št. 19 – Aleš Guzej, predsednik GZŠ

Tjaša Ferlež

#koronaintervju št. 18: Klara Hrovatič, rokometašica

ViP

#koronaintervju št. 17 – Miha Kundih, zastopnik za ruski trg

Tjaša Ferlež

#koronaintervju št. 16 – Mateja Bobek, umetnica

Jure Godler

#koronaintervju št. 15 – Andreja Ocvirk, ravnateljica

Tjaša Ferlež
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več