Šentjur, 23. 4. 2025 – Na šentjurskem mestnem pokopališču so na spominski slovesnosti odkrili kenotaf oziroma obeležje sinovoma dr. Gustava Ipavca – dr. Benjaminu Ipavcu ml. in Marku Ipavcu ter njegovi soprogi Kristini. Čeprav sinova dr. Gustava Ipavca počivata na mariborskem pokopališču, se je družina potomcev – zaradi njunih pomembnih prispevkov kot banjskega svetnika in vodilnega ginekologa-porodničarja na mariborskem koncu v 20. stoletju – odločila, da bi bila spomin na Benjamina mlajšega in Marka Ipavca najprimerneje ohranjen tudi na skupnem grobu v Šentjurju.
Družina, ki sta jo na slovesnosti zastopala pravnuk dr. Gustava Ipavca, Aleš Slavec, in njegova soproga dr. Zvonka Zupanič Slavec, je dogodek organizirala ob Ipavčevem grobu in ob odkritju kenotafa. Uvodoma je zbrane nagovoril župan Občine Šentjur, mag. Marko Diaci. Izpostavil je, da je Šentjur še vedno močno povezan z družino Ipavec ter pozdravil odločitev družine, da so družinski grob obogatili z obeležjem potomcev. Poudaril je tudi velik pomen dr. Gustava Ipavca za razvoj kraja. Več o življenju in delu njegovih potomcev pa je zbranim predstavil ddr. Igor Grdina.
Del družinskega zaledja
“Dr. Benjamin Ipavec in Marko Ipavec s soprogo Kristino, sta del družinskega zaledja, čeprav po nekaterih stvareh sodita prej v ospredje družine,” je uvodoma povedal ddr. Grdina. Ipavci niso bili samo skladatelji ampak so veliko prispevali k vsakdanjiku. Benjamin ml., ki je rojen 1878 leta je bil po besedah slikarja Jožeta Ipavca, najbolj podoben svojemu očetu. Tudi Benjamin ml. je doštudiral medicino, a se z glasbo ni ukvarjal, saj je svoje poslanstvo videl v medicini. Bil pa je tudi pionir rentgenologije in zdravljenja raka na maternici v slovenskem prostoru in je o tem pisal. Odlikoval se je kot vestni zdravnik, porodničar in ginekolog. Poznan pa je bil tudi kot prvi slovenski zdravnik z avtomobilom. Med drugo svetovno vojno je pomagal partizanskemu gibanju s sanitetnim materialom, po vojni pa so mu zaplenili sanatorij, ki ga je zgradil.
Tudi Marko Ipavec je iskal prihodnost v Mariboru. Bil je pravnik in čudežen intelektualec, saj je doštudiral, ne glede na to, da je bil praktično od rojstva slep. Študijsko gradivo so mu prebiralli drugi, kar je bilo zadosti, da je opravil študij prava, se je zaposlil na cesarskem namestništvu v Gradcu in bil 1918 leta imenovan za okrajnega glavarja v Slovenj Gradcu. Tam se je izkazal in njegovo drugo službeno mesto je bilo okrajno glavarstvo v Mariboru Desni breg in kasneje glavarstvu Maribor Levi breg, kjer je bil tudi bratov sanatorij. Kasnjeje je bil imenovan za Banskega svetnika in se leta 1926 poročil s Kristino Sander, hčerko trgovca.
“Benjamin ml. in Marko sta zaslužna, da se je ohranila Josiova in kolikor je bilo še mogoče Gustavova ter Benjaminoma zapuščina. Predvsem tisto v rokopisih. Njun stric Benjamin Ipavec je za svojo zapuščino lepo skrbel, jo zapisal kaligrafsko in poskrbel, da je prišlo gradivo v knjižnice. Gustav in Josip pa za to nista poskrbela in je zato to padlo na brata, ki sta poskrbela kakšna vrednota je to,” je povedal dd. Grdina. Njima pa je pripisal tudi velike zasluge, da sta se ohranila tako Josipova opera Princesa Vrtoglavka, kakor balet Možiček.
V duhu Ipavčeve pesmi
Za kulturno popestritev so poskrbeli pevci Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev Šentjur, pod vodstvom Luke Černeta, ki so zapeli nekaj najbolj znanih sklad, ki so nastale pod peresi Ipavcev. Moderiranje dogodka pa je prevzela dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je poudarila da zaradi teh blagoglasnih melodij in toplih rim Ipavčeva dela še naprej živijo v srcih Slovencev.
O pripovedovanjih svoje tašče Tanje Ipavic Slavec, je Slavčeva izpostavila veliko bratsko ljubezen med Benjaminom ml. in Markom Ipavcem. Vse kar sta imela v življenju sta delila na pol. Zgradila sta skupno hišo, skupaj sta zgradila sanatorij s 16. posteljami za porodnice, nosečnice in ginekološke bolnice. Do polovice pa sta bila tudi solastnika rentgenskega aparata. Doma so imeli glasbene večere, čajanke, literarne večere. K njim so prihajali umetniki in intelektualci, kjer so se srečevali in so živeli meščansko življenje.
Skupaj so se poklonili novemu obeležju na družinskem grobu Ipavca ter dodali še nekaj koščkov v družinsko drevo Ipavcev – družine, na katero smo Šentjurčani še kako ponosni. (Jure Godler)
