0.6 C
Šentjur pri Celju
07/02/2025
sentjur.net

Pogovorni večer z Vido Bolko, preživelo taboriščnico

Dramlje, 27. 12. 2024 – Člani KO ZZB NOB Dramlje so ob novoletnem srečanju pripravili pogovorni večer z Vido Bolko, ki je bila jeseni leta 1942 kot šestletna deklica odpeljana v otroško taborišče Saldenburg v Nemčiji. Pripoved Vide Bolko je še ena resnična zgodba o tem, kako nečloveški in grozovit je bil nacizem. Je še ena v vrsti zgodb, na podlagi katerih bi moralo človeštvo najti pot do pozitivnih moralnih vrednot. Zgodovina sedanjega časa nam kaže žalostno realnost, ki jo zaznamuje vzpon populistične politike, v mnogih delih sveta pa piše nove in nove tragične zgodbe vojnih spopadov.

Vida Bolko je kot otrok živela na kmetiji pri Jakopin, kamor se je priženila njena mama Milka Mastnak »Kopinška« s Podjeza – mlina. Mamin brat Ludvik Mastnak, je bil prvi organizator partizanskega upora na drameljskem območju. Že na začetku leta 1935 se je povezal s komunisti in se zgodaj vključil v OF. Že v prvih tednih vojne je prevzel razmnoževanje protinemških letakov, tiskarna je delovala na njihovi domačiji – na Podjezu. Oktobra 1941 je pomagal pri prehodu Štajerskega bataljona iz vojniške smeri prek Dramelj proti Slivnici. Uredil je postanek borcev na Škerljevi domačiji na Razborju. Zaradi izdaje je bil aretiran in 27. decembra 1941 ustreljen kot talec v Mariboru. Kasneje je bil izdan nacistični odlok, da je treba izseliti vse člane družin, kjer je bil kdo od članov ustreljen kot talec. V nadaljevanju objavljamo celotno pripoved gospe Vide Bolko na pogovornem večeru 21. decembra 2024. Pogovor je pripravil in vodil predsednik KO ZZB NOB Dramlje Janez Kukovič.

»Sredi noči v začetku avgusta 1942  so me prišli zbuditi gestapovci, me oblekli in posadili poleg stare mame na voz. Mama je zapustila sobo v času, ko so šli na Podjez po staro mamo in starega očeta, njega so pustili ker je bil slaboten in je čez nekaj dni umrl. Mene pa je mama pustila spečo v sobi, misleč, da otroka ne bodo odpeljali brez matere. Ker je bila mama takrat še prijavljena na Podjezu, se je štelo, da je članica družine Mastnakovih s Podjeza, čeprav smo mi živeli pri Jakopin. Nekje na Selah so nas prestavili na tovornjak, od tam pa peljali v  celjsko prvo osnovno šolo. Tam sva bili potem s staro mamo, bilo je še polno drugih otrok, učilnice so bile napolnjene z materami in otroci, vse se je jokalo, tudi jaz, saj sem hotela mamo. Mama je potem prišla prostovoljno za nama, saj je mislila, da bomo izseljeni v Srbijo, kot so to počeli do takrat. Mama je bila samo eno noč z menoj in s staro mamo. Sredi noči so morali vsi starejši od osemnajst let na dvorišče, otroci pa smo ostali sami. Kot šestleten otrok sem ostala povsem sama, nikogar nisem poznala, nekateri drugi so imeli vsaj brate ali sestre.

Taborišči Frohenleiten in Saldenburg

Naslednji dan ali še kasneje, ne spominjam se več, so nas naložili na tovornjak in potem na vlak s katerim so nas peljali v taborišče  Frohenleiten pri Gradcu. Taborišče je bilo ograjeno z lesom, na vrhu je bila žica, znotraj pa  sta bili na vsaki strani dve vrsti barak. Pred očmi mi je ostal vhod in dva stražarja, ter drog z zastavo, kamor smo otroci morali hoditi. Kamor te je kdo porinil, tam si počakal, dokler ni bilo drugega ukaza. Nič nismo razumeli. V Frohenlaitnu smo bili, po tem kar sem kasneje brala, do septembra 1942.

Vseh 600 otrok, ki smo bili avgusta 1942 pripeljani v Celju, so nas porazdelili po raznih taboriščih. Jaz sem bila odpeljana  v otroško taborišče Saldenburg v Nemčiji, v bližini sedanjega narodnega parka Bavarski gozd, blizu Češke meje. V taborišču smo bili najprej otroci obeh spolov. Potem so fante premestili v druga taborišča. Ostala sta samo dva ali trije, saj so jih potrebovali za razna dela. Tu nas je bilo okrog sto deklic, večinoma  smo bile stare od 4 do 12 let. Jaz sem ostala v taborišču Saldenburg do konca vojne.  Naselili so nas v grad iz 13 stoletja, bili so zelo debeli zidovi, deloma pa je bil že porušen. Spomnim se gankov, ki so bili strohneli… visoka kamnita stopnišča … Neprijazno. Po sobah smo bili porazdeljeni po starosti. V sobi kjer sem spala jaz, so bile nadstropne postelje.

Glede taboriščne hrane se najbolj spomnim, da je bilo od začetka grozno, dajali so nam suh kruh, ki smo ga morali imeti za cel dan, pa nekakšno kavo. Drugače pa se ne spomnim, da bi jedli kaj posebnega, razen tega, da smo dobili nekaj, čemur smo rekli »žabja jajca«. Ne vem če so bila ali ne. To so nam včasih skuhali na vodi in nikakor ni bilo užitno, če so skuhali na mleku je bilo precej boljše. V taborišču je bil strog red, vstajanje ob določeni uri, postelje smo morali sami pospravljat, če ni bilo prav, so jo razmetali in si jo moral na novo postiljati. Zunaj na dvorišču je bil most, čez katerega smo morali na bližnji travnik, kjer je bila na drogu zastava. Pod to zastavo smo morali prepevati »Die Fahne hoch« (nacistična koračnica o.p.p.)  dvigovati roke, učili so nas tudi korakati po vojaško »eins zwei, eins zwei …«. Kadar je bilo slabo vreme smo imeli v taborišču eno večjo skupno sobo, kjer smo morale biti. Bili sta dve vzgojiteljici, »kindergartnerici« smo jim rekli, ti sta najbolj delali na naši prevzgoji. Nismo smele govoriti slovensko, samo če smo bile kje same, smo včasih kaj spregovorile. Učili so nas nemške pesmi, pa poveličevanje Hitlerja in tako naprej.

Grozne razmere

Že v Frohenlaitnu smo vsi otroci dobili uši in garje, tako je bilo tudi v Saldenburgu od začetka grozno. Vsi smo bili krastavi in ušivi. Jaz se ne spomnim, da bi nas prvo leto kdaj umili ali preoblekli. Šele sredi leta 1943 pa so nas le začeli kopati in preoblačiti, da smo imele malo higiene. V kleti je bila pralnica, kjer so bili neki kotli za gretje vode. V take velike čebre so šli po trije ali štirje. Jaz in ena sojetnica, tudi Vida po imenu, sva bili najbolj krastavi in sva kljub temu bili vedno zadnji na vrsti za kopanje. Za uničevanje uši so druge mazali s petrolejem, midve sva bili dvakrat povsem ostriženi, da se niso mogle potem gnide zarediti.

Vsa dela kar jih je bilo potrebno opraviti, je delala skupina starejših deklet, starih tam med 14 do 16 let. Mi otroci pa smo morali hoditi nabirat borovnice, pobirat krompir in jabolka. Enkrat je tudi bilo, da so pripeljali en kamion nekih nemški torb, postavili so nas v vrsto in smo si podajali ter zlagali nekam v klet. Ko so pripeljali  premog, smo ga tudi na tak način spravljali v kleti. Večina je bila nepismenih, tiste, ki so znale so od leta 1943 lahko pisale domov. Prvih besed, pisanja ter abecede so nas učila  starejša dekleta. Kasneje pa nas je en starejši taboriščnik, star okoli 17 let,  učil tudi matematiko in poštevanko. Jaz sem se tako pravzaprav v nemščini naučila pisati in brati, računati…  

Poleti ko je bilo toplo smo šli na travnik in okoliški gozd, tam smo gradili hiške iz vej.  V bližnjem gozdu sta bila dva balvana, tam smo se vedno radi igrali.  Kasneje proti koncu je bilo že bolj sproščeno in so otroci dobivali od doma razne podobice, »petenoštre« in ne vem kaj še, na teh grajskih oknih smo potem delale cele oltarčke. Jaz tudi molit nisem znala, so me dekleta tam naučila, da smo potem skupaj molile. Vsa pošta je šla skozi cenzuro, to so bile večinoma dopisnice, jih še hranim doma. Za mene je pisala Dobrotinškova Zefka, ki je bila  starejša in je za las ušla, da jo niso peljali v Auschwich.

Preden so prišli Američani, se spomnim avionov, če smo bili na travniku smo bežali v gozd. Spomnim se tudi tankov, po cel dan je hrumelo. Velikokrat smo podnevi bežali v klet. Ko je ta kolona tankov šla, smo potem na trgu Titling videli plamen v tej smeri. Ko so prišli ameriški vojaki, se še spomnim, da so nam delili čokolade.  Tako nekako so minila ta tri leta.

Dom brez mame

Potem se je začelo dogajati, da so nekateri otroci odšli v druga taborišča, kjer so imeli svoje brate ali sestre. Ko smo se meseca julija 1945 vračali z vlakom, se spomnim mesta Passav, videli so se samo dimniki in ožgane stene, pa kupi ruševin. Proge so bile razrušene, prav tako mostovi … Domov smo se peljali v živinskih vagonih, bila je samo kakšna ranta in tako smo gledali recimo v Donavo, če bi se kdo noter obrnil, bi ga ne bilo več. Vozili smo se tri dni. Veliko smo vmes stali, spali smo na tleh. Na avstrijskem koroškem so nam slovenske ženske dale jabolka. Zvečer smo prišli v Celje, kjer smo dobili nekaj toplega za jesti.

Starejša dekleta so šla sama domov. Iz Šentjurja je bila ena Gašperšičeva, ki je bila starejša, ona je obvestila Župnekovo mamo, ona pa Jakopinove, da sem jaz v Celju. Tako je prispel po mene oče z enovprežnim vozom »flajšvagnom«, katerega si je sposodil pri Korenjakovih. Ko sva voz vrnila, sta naju na vratih Korenjakovega doma pričakali Ivanova mama in njegova babica z žalostnim vzklikom: »Zdaj pa nima več mame«. Tako sem jaz zvedela, da nimam več mame. Jaz tudi nisem bila preveč zgovorna, bila sem dotolčena pravzaprav. Tudi po poti ata  nisem spraševala, če je mama doma. Jaz sem kljub temu še zmeraj mislila, da bo prišla, tega sploh nisem mogla dojeti, kajti po vojni so še veliko prihajali domov.  (Primož Laubič, foto: Tone Gradišnik)

Sorodne novice

Pogovor o Sloveniji v duhu knjižnih uspešnic

Jure Godler

So slovenski kmetje na robu izumrtja?

Jure Godler

Pogovarjali so se z eksorcistom Marjanom Veternikom

Jure Godler

Kulturni praznik: Slovenija skozi oči naših priseljencev

Jure Godler

O problemih v kmetijstvu s poslanko Ivo Dimic in Janezom Bejo

Jure Godler

V roku treh let se bo zgodil kolaps pokojninskega sistema

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več